Ob koncu leta se ogledala lomijo
in drobijo v lačne čeljusti časa.
Nastopi trenutek, ki se je nahranil s tvojo podobo.
Pok šampanjca, hipni zven in sesutje časa
kot oslabeli lesk razpadle realnosti.
Pred teboj zazeva odpečatena votlina
vesoljnega potovanja, drvenja v rdeče.
Vstopamo v neobstoječo resničnost.
Planet v babuški, babuška v meglenici,
nato zmanjka teorije, tudi Einstein ni vedel vsega.
Slečeni preteklega leta, bomo vstopili v nov čas.
Starejši bomo in bolj modri, v svečanih oblačilih lepši.

Sledili bomo molekularni logiki in vstopili
v neobstoječo razsežnost z iskanjem smisla
v uvereiženih metaforah že pozabljenih zlih izkušenj.
Nastopi preblisk, ki še komajda doseže razum:
Noro je delati vedno isto in pričakovati
boljši rezultat, ali z drugimi besedami:
Sidrišče je na krožniku silvestrske večerje,
hardware pa v drobovju prebave naslednjega dne.
Slišim preslišan jok sirot in pokanje petard,
prebiram statistiko o suicidih nesrečnežev,
zgodbe o ljudeh brez numeričnih vrednosti,
ki čistijo potemnelo srebrnino za prodajo.
Ti ne vedo ne kod ne kam z nebiološkimi geni
nasledstveno neizvoljenih, z atributi sužnjev,
ki počivajo vgravirani z njihovim znojem
na kamnih graščin že od pamtiveka.
Glava potrebuje zaslon in ogledalo!
Paradoks o združitvi nezdružljivega.
Uničenega časa in večnosti.
Ko se te rokohitrec čas dotakne ob polnoči,
sledi čarovnikov nastop in vonj po penini.
Vsi smo znova hipnotizirani, omamljeni in pijani.
Navadna sleparija preteklega leta, nič drugega!
Nihil bene!¨ Iluzionist ti ukrivi ključe tvojega doma
in ti plezaš proti času, ki ga še ni, neznanemu naproti.
Sledi trkanje na vrata brez notranjščine.
Ulica je razsvetljena, gorijo lučke, da se tvoje
prepotene dlani in solze še bolj svetijo v gubah vesolja,
medtem ko tvoja senca vrta lino v čas, ki prihaja.
Reveži ne umirajo na fronti z orožjem v roki,
ubijejo sami sebe za tujo srečo in tuje blagostanje.
Nastopil je konec leta, a propadajoči svet še obstaja.
Obstajal bo večno, tudi ko njih ne bo več, bodo prihajali drugi.
Tisti, ki z zlaganimi parolami že danes živijo v krču naslade,
da bo jutri za njih še boljše, kot danes za tiste, ki jih odganjajo.
Revež pa kot revež se bo v tej zgodbi ponižno priklanjal
funkcionalnemu narcisizmu z uveljavljanjem absolutnega
v bolni človeški lupini na obrežju, kjer je polno peric,
ki izpirajo umazanijo in sušijo svoja bela oblačila na soncu.
Preveč vode imaš Slovenija, zato ni več solza!
Vsak naj si nastavi svoje ogledalo v tej solzni dolini!

www.tatjana-malec.si