Tako so zasneženi z belino
in s pluralizmom padavin,
zagledani v svojo veličino,
odzemljeni čez meje
domačega grunta,
na obrobju dram,
kjer imajo ljudje zalite domove,
od žleda uničene gozdove,
porušene ceste in mostove.
Glas molka vode razjeda
in podira stene in nasipe,
ki jih vzdržuje varuh inercije.
Kralj z osvetljenim obrazom.
Barantanje v svetu hiperprodukcije
etičnih standardov in norm.

Pred kafkovsko sodnijo
se zgrinjajo tisti, ki so izgubili upanje.
Bogpomagaj, kako zapleteno
priznavanje osnovnih človekovih pravic!
Kakšna odisejada neskončnosti mrež
z vertikalnimi nitmi privezanimi
na luč vesoljnega bitja,
ki terja pravico, modrost in razum.
Skozi fuge neba se odslikavajo strukture
molekul DNK človeške zblojene logike,
arhetipov bivanjske čezmerne votle časovnosti,
ko sklepnega akorda v strukturi fuge
ni in noče biti. Glasovi so divergentni
in ne dosežejo vzvišenih agonavtov z zlato runo,
le srca mnogih preprostih ljudi, dobrotnikov.
Vedno več vode se zliva in poplavlja.
Rešiš se tako, da skočiš iz poplavnega
nasipa in treščiš z glavo ob steno hiše pravice.
Neskončno rastoči kanon se naposled vrača
na izhodišče, iz katerega je izšel -
človeške nesposobnosti bodo prenesene
na sposobnosti računalnikov, na monitor,
ki so bitja brez želja in sledijo pravilom.
Koliščarji niso več sposobni misliti.
Naslednikom Frankensteina je uspelo
ustvariti novega gospodarja, ki bo govoril
v jeziku razuma in bo v popolnosti rešil probleme.
Meja človeka je v popolni konstrukciji,
v kateri se misli zverižijo, preigrajo in izostrijo
v računalniško rešitev. Paradoksalno kajne?
Kar ne zmorejo narediti glave odličnikov,
naredijo dobrotljivi preprosti ljudje in stroji,
ne da bi si oni umazali roke
ob vseh abortusih praznih obljub.

www.tatjana-malec.si