"Še zadnje vprašanje, Billy. Kako se počutiš, ko plešeš?"
Molk.
"Ne vem . Na začetku ... se počutim dobro. Malo sem trd. Ampak, ko začnem ... potem ... pozabim na vse in ... vse izgine. Vse izgine. Čutim, kako se mi spreminja telo. Čutim ogenj. Tam sem. Letim kot ptica. Kot elektrika. Ja ... kot elektrika."
iz filma Billy Elliot

Danes pišem o plesu. Zato bom nujno pisala tudi o ljubezni.

Včasih sem bila prepričana in še zdaj me v čustveno močnih trenutkih prešine, da je ples glavna sestavina moje duše, iz njega je narejena. Pa naj se to ne bere čisto dobesedno. Približno tako, kot luštna iskrica neke mame, ki pravi, da je "iz spečih otrok verjetno sestavljen mir".

Pogosto opazim pri sebi, da nisem povsem sproščen. Ali bolj natančno, mislim, da sem sproščen, pa dejansko nisem. Zato sem se precej časa ukvarjal prav s sproščanjem in z globinami sproščanja. In še danes je ena od mojih malih skrivnosti, da ko grem meditirati, marsikdaj ne meditiram, marveč uživam v sproščanju in globokem počivanju. (No, sedaj to ni več skrivnost.)

Zares uživam. Prav opažam, kako telesu prijajo ti trenutki brezdelja in neobremenjenosti. Neobremenjenosti? Da. Verjetno ste tudi drugi že opazili, da se vsakršna čustvena stanja preslikajo v telo. Čez dan imamo toliko skrbi, strahov, problemov, hitenj, ... V velikih ali malih odmerkih to pritiska na telo. Če se gospodar slabo počuti, potem ima služabnik glavobol. Služabnik je seveda telo, gospodar pa smo mi sami.

Piše: Sandra Kocjančičv novi številki Karme plus

Vstanem, dvignem rolete in odstrem zaveso. Zunaj se čez oblake počasi prikrade malo sončnih žarkov. Verjetno se vam s takšnimi izjavami zdim povsem vsakdanja. Nič posebnega in res je, nič novega.

Vendar to, da stojite ob oknu, je čudež. Da gledate in vidite, je čudež. Da sploh še kaj opazite, pa je največji čudež. Čestitajte si! Večina ljudi se ujame v popolnoma drugačnih jutrih. Ki jih napolnijo misli o vsakdanjih obveznostih, hitenju, ker ne smemo zamujati, ker moramo opraviti to in ono, ker se nam je zjutraj okrog vratu priklenil še otrok in ker mačka ni uporabila svojega stranišča. Takšna jutra živimo. Se spomnite, kakšen je bil pogled skozi okno v tem jutru? Verjetno ne? Ste slišali ptičje petje?

Velikokrat v preteklosti so se sistemi menjavali z revolucijami. Ko je nepravilna politika ali razpihovanje strasti, čustva pripeljala do vrelišča, je nastopil čas sprememb, ki pa so se lahko izvršile le s korenitim obratom v drugo smer. Tudi v naših življenjih so občasno potrebne revolucije, a le malo je takih, ki so pripravljeni žrtvovati svoj vsakdan, da bi morda pridobili na kvaliteti življenja.

Zagotovila nam ne more nihče dati, a gibanje je velikokrat podobno izgubljenemu človeku, ki se v gozdu vrti v začaranem krogu, ko išče pot. Sprememba je odziv brezizhodnega stopicanja na mestu, a vsakemu človeku beseda "breizhodno" pomeni nekaj drugega. Ujamemo se na vsako najmanjšo bilko, samo da nam ne bi bilo treba zaorati po naših navideznih poteh.

Veliko je takšnih ljudi, ki moramo nekaj časa hoditi sami po poti življenja, nekaterim pa je samota tudi življenski sopotnik. Hudo je, če se popotnik počuti osamljenega -zapuščenega. Samota je lahko osvežujoča, osamljenost pa le boleča. A nikar se ne počutite osamljeni na poti, kajti nikoli nismo sami, nihče izmed nas.

Četudi ni ob nas prijateljev, partnerja, družine, je ob nas vedno nekdo, ki nas ima zelo rad -to je Vsemogočni, naš Učitelj, Prijatelj, Oče največje družine. Seveda pa Bog za večino nas ni dovolj. Zatorej tisti, ki ste osamljeni, odprite svoja srca ljubezni, odpustite si napake in se pričnite imeti radi. Menim, da je osamljenost največkrat povezana z dejstvom, da se sami nimamo dovolj radi.

Čudovita umetnost biti svojprof. Delia Steinberg Guzmán, predsednica mednarodne NA

Naloga filozofije je poiskati tiste resnice, ki nam pomagajo skupaj sestaviti kompleksno sliko obstoja. Ta raziskovalni duh nam omogoča, da se v nas porodi večji ali manjši navdih, ki ga spodbudi pozabljen izrek, nasvet starih modrecev, ohranjen v grobnicah in pokopan skupaj s tistimi, ki so živeli v svetlobi teh modrecev.

Toda to ni več pomembno, ko v svetlobi današnjega dne znova oživijo njihovi globoki nauki. In to velja tudi za nagrobni napis, naveden na začetku članka. S svojo kratkostjo, jedrnatostjo in prepričljivostjo nas primora, da postanemo in ustavimo nepremišljeno vrvenje našega razuma ter da besedo za besedo analiziramo vsebino teh preprostih ključev, ki so del čudovite umetnosti biti svoj.

Piše: Neža Žigon v novi Vivi www.viva.si

KAKOR IZGLEDAM, TOLIKO VELJAM
"Kakšna sem videti?"
"Kakšen se ti zdim v teh hlačah?"
"Ali tudi ti misliš, da sem predebela?"

To so le tri od kopice z lepoto povezanih usodnih vprašanj zadnjega desetletja, morda dveh. In četudi se odgovor glasi "čudovito", je lahko že čakanje na odgovor vir stresa in slabe volje. Sodobna zahodna kultura je namreč kult telesa povzdignila nad vse. To, kakšni smo videti navzven, dandanes sporoča, kakšni smo kot oseba, kakšni so naš življenjski slog, premoženje, zdravje in poslovna uspešnost.

Anksiozne motnje se pojavljajo v vseh starostnih obdobjih, tako kot pri otrocih kot tudi pri starejših. Možnost pojave je pri obeh spolih, vendar je pogosteje pri ženskah. Pogosteje jo opazimo pri ljudeh, ki so perfekcionisti in imajo veliko potrebo po odobravanju okolice, ali po kontroli oziroma zelo težko prenašajo kritiko.

Anksioznost je pogosto povezana z depresijo in v najhujših primerih celo vodi v samomor. Znaki anksioznosti so lahko psihična napetost, motena koncentracija, razdražljivost, oziroma telesni znaki kot so vrtoglavica, bolečine v trebuhu ali v mišicah, močno razbijanje srca, težko dihanje, slabost, glavobol, pogosto uriniranje. Nezdravljenje anksiozne motnje človeka izčrpavajo in vse to lahko vodi do hujše oblike depresije.

Piše: Neža Žigon v Vivi www.viva.si

KJE JE MEJA MED SAMOTO IN OSAMLJENOSTJO?
Biti samski – in to pri polni zavesti in celo z nasmehom na ustnicah. Fenomen, ki zadeva ljudi vseh starosti, poklicev in spolnih usmeritev. Demografski podatki kažejo, da je možnost, da bomo večji del življenja preživeli sami, velika, samsko življenje pa postaja zaželen cilj, h kateremu stremi vse več ljudi.

Samsko življenje različnim ljudem pomeni različne stvari. Za nekatere je to življenje, v katero so prisiljeni proti svoji volji (zaradi ločitve, smrti partnerja ipd.) in le prehodno obdobje, ki ga želijo čim prej pustiti za sabo. Ti ljudje samsko življenje pogosto povezujejo z osamljenostjo ter v njem ne vidijo (in niti nočejo videti) prav nobene koristi, še tistih ne, ki se jim ponujajo na dlani. Za vse več ljudi pa je samskost prostovoljna izbira življenjskega sloga, življenje, kakršno želijo živeti vedno – in za vselej.

Piše: Bern Jurečič v novi številki Karme plus

Človek je socialno bitje, zadržuje se v skupinah in skupnostih, a ni samo eksistenca tista, ki ga vodi k združevanju. Nagnjen je k sodelovanju, sobivanju, dopolnjevanju, harmoniji (oziroma vsaj iskanju le-te), partnerstvu. Ostati sam je v prazgodovini pomenilo imeti manj možnosti za preživetje, v našem praspominu pa se je tak občutek zapisal kot ena od vrst strahu.

Nekaj tisočletij kasneje, v času, ko eksistenca pomeni vse kaj drugega kot verjetnost, da nas bo pokončala kaka zver, je strah pred samoto in osamljenostjo bolj živ kdajkoli. Osamljenost je boleča, vsi ljudje želimo imeti ob sebi nekoga in nihče si ne želi ostati sam.

Piše: Ivica Flis Smaka, dr. med., spec. fiziatrije in regeneracijske medicine v Vivi www.viva.si

Hormoni so zelo potentne drobne molekule, ki igrajo pomembno vlogo v telesu vsakogar od nas. Odgovorni so za številne naloge in procese, ki potekajo v telesu, zato pomembno vplivajo na naše počutje in obnašanje. Nujno je, da so med seboj uglašeni in v pravilnih razmerjih. Kaj se zgodi, če progesteron in estrogen nista v ravnovesju?

To je pogosto lahko celo razlog za razvezo, kajti ženske začnejo zavračati partnerjeve dotike, misel na spolnost se jim upira, so razdražljive, jezne ali nejevoljne, bežijo pred družbo in se zapirajo vase, naveličane so zakona, nimajo ne energije in ne volje do življenje … Vse to se lahko spremeni, če uredijo svoje hormone.

Nič ni večno, tudi nekatera prijateljstva ne. Če tovrstno obnašanje opazite pri svojem prijatelju, je napočil čas, da zamenjate družbo.

Ne stoji vam ob strani
Dobrega prijatelja lahko pokličete tudi sredi noči. Če mu vi vedno stojite ob strani, in to tudi kadar nimate časa, lahko isto pričakujete tudi od njega. Če njegove podpore ni, se od prijatelja ločite. Verjetno ga ne boste niti pogrešali ...

Pot po kateri hodiš, je le tvoja, tvoja in samo tvoja. Zato ne pričakuj prave pomoči od ljudi ali sopotnikov, kajti le tvoj večni prijatelj, bog, ti lahko prav pomaga. On je tisti, ki te je poslal na to pot, ki ni brezmadežna, ravna in vseskozi svetla. Na to pot te je poslal, da se na njej učiš, bogatiš in si razsvetljuješ svojo dušo.

Dokler boš skromen, preprost, predan in željan učenosti, bo tvoja pot svetla, kot so svetle zvezde na jasnem nočnem nebu. Ne bo se ti treba bati za svojo prihodnost, saj ti bo močna luč kazala pot. A nikar v svoji pomembnosti in vsemogočnosti ne poleti, kajti kmalu bo sledil dan, ko boš svojo zadnjico namakal v luži, kamor boš telebnil.

Iz leta v leto opažamo domnevno izkazovanje hvaležnosti nedolžnemu človeku - ki je bil pred skoraj dva tisoč leti zasramovan, obsojen, bičan in križan – le s prisotnostjo pri slovesnih obredih, z razkošnim zajtrkom ali obedom, nekateri tudi s streljanjem vznemirjajo ljudi in živali.

Morda pa je prezrto najpomembnejše. Način življenja kaže, ali smo dobrosrčni in spoštljivi do vsakogar in vseh bitij na planetu. Vse drugo, kar ohranjamo kot tradicijo, pa duši človeka bolj malo koristi. Je le ohranjanje simbolov, zapovedanih od ljudi in ne od Boga. To še ni recept za nebesa v nas!

Veliko je takšnih ljudi, ki moramo nekaj časa hoditi sami po poti življenja, nekaterim pa je samota tudi življenski sopotnik. Hudo je, če se popotnik počuti osamljenega -zapuščenega. Samota je lahko osvežujoča, osamljenost pa le boleča. A nikar se ne počutite osamljeni na poti, kajti nikoli nismo sami, nihče izmed nas.

Četudi ni ob nas prijateljev, partnerja, družine, je ob nas vedno nekdo, ki nas ima zelo rad - to je Vsemogočni, naš Učitelj, Prijatelj, Oče največje družine. Seveda pa Bog za večino nas ni dovolj. Zatorej tisti, ki ste osamljeni, odprite svoja srca ljubezni, odpustite si napake in se pričnite imeti radi.

Na kaj pomislite ob besedi kovček? V moje zavedanje se najprej prikrade poletni čas s počitnicami in potovanji. Lani poleti, ko sem potoval z nahrbtnikom, sem ugotovil, da so ti pravzaprav iz mode in da je veliko bolj udobno imeti kovček na koleščkih - pa četudi gre za potovanje z vlakom in ladjo . No, ker je poletni čas še daleč, se bomo tokrat ukvarjali z malo drugačnimi kovčki. Tistimi, ki jih prinesemo s seboj iz otroštva in nas spremljajo na našem življenjskem potovanju. Saj je celo naše življenje pravzaprav neke vrste potovanje - z različnimi potmi in postajami.

Kot otrok smo se rodili v družino, kjer smo bili fizično in čustveno nemočni in odvisni od svojih staršev. Vse, kar se je dogajalo v našem otroštvu, se je vtisnilo v našo psiho in nas lahko spremlja celo življenje ter deluje kot nezavedni "program" za naše miselne, čustvene in vedenjske vzorce. Verjetno se je vsakdo izmed nas že zalotil, da je na določeno situacijo reagiral drugače, kot bi si želel.

Pogovor z Rožano Grdina, svetovalko iz psihosinteze

Mnogi med nami si še kako želimo verjeti v to, da je današnji položaj ženske v svetu cvetoč, enakopraven in takšen, kot se za nosilko materinstva spodobi. Ali je res tako ali gre le za utvaro in beg pred sprejemanjem resnične resničnosti? Če si za trenutek dovolimo odpreti srce in pogledati okoli sebe, ali pa še širše, opazimo, da je svet poln žensk, ki se prav ta trenutek borijo za svoje življenje in življenje svojih otrok. V primežu nasilja, vojn, revščine, lakote, zlorabe, tradicije, dobička je ženskam še vedno prepogosto onemogočena enakopravnost evolucije in izražanja. Nasilje je lahko zelo očitno ali pa inteligentno skrito.

"Čas je, da ženska vidi žensko," začne najin intenziven pogovor soavtorica Šole čustvene inteligence, strokovni vodja Akademije za psihosintezo, članica Italijanskega združenja za terapevtsko psihosintezo (S.I.P.T.) v Firencah, članica italijanske Nacionalne koordinacijske skupine profesionalnih svetovalcev (C.N.C.P.) Rožana Grdina.

Naj ne ostane le pri teoriji!
Teorija brez prakse ne velja dosti, zato bodimo še malce bolj konkretni. Vabim vas, da napravite preprost eksperiment, ki vam bo odprl vrata v čisto drugačno zaznavanje stvarnosti. Z njim boste spoznali bogastvo lastnega doživljanja in odkrili svet, v katerega morda še nikoli niste pokukali.

Za dobro izvedbo potrebujete primeren kotiček, kjer se boste dobro počutili in mir, ko vas nihče ne bo motil. To boste najlaže storili v naravi, ki vam je všeč, morda kje v gorah ali ob morju. Dopustni čas ali vikend, ko ste vsaj malo bolj psihično razbremenjeni, je pravi čas.

Zaupajte v dobro!
Tretji prijem, ki igra zelo pomembno vlogo, pa je zaupanje v dobro. Pomena zaupanja v dobro preprosto ni mogoče dovolj poudariti. Če zaupamo v dobro, potem z enim samim zamahom skrhamo ostrino vseh možnih zaprek, ki nam v življenju prekrižajo pot. Slabim programom in neugodnim izidom s tem odvzamemo možnost za uspeh, kajti nezaupanje vanje jim odvzame energijo, ki je potrebna za njihovo uresničitev.

Vera ali prepričanje, da se bo zgodilo tisto, kar je dobro, je nasprotno veri v zlo - strahu. V današnjem času, ko strah vse bolj prežema osebno in družbeno življenje, je treba najti načine, ki omogočajo olajšanje tega bremena.  Ko se odpremo pozitivnim programom, krepimo vez z vesoljem in s Stvarnikom.

V neki vasi je živel človek, ki bi mu lahko rekli tudi modrec. Želel je z nasveti pomagati vsem vaščanom. Ljudje iz vasi pa te sposobnosti niso znali ceniti ter so ga spraševali le po letinah in vremenu. Njihova želja je bila le, da bi si pridobili čimveč materialnih dobrin, čeprav je bila notranja luč večine vaščanov le še brlivka.

Neki večer pa je k njemu, ki je imel na hribu nad vasjo skromno hiško, prišel vaščan in mu potožil, da je njegovo življenje nesrečno in da ne ve, zakaj bi sploh še živel. Modrec ga je pogledal z globokim pogledom ter dejal: " Tvoje iskanje in odkritost sta ti pokazala pot do mene. Zdaj pojdi do reke, dočakaj jutro na njenem bregu in uzrl boš svojo srečo ".

Kako do več radosti?
Drugi prijem, ki omogoči povečanje kakovosti življenja, je povečanje radosti. Večjo kakovost življenja si namreč le težko predstavljamo brez povečanja radosti. Radost odpira vrata ljubezni v nas. Žal smo jo otopili z ožanjem fokusa na materialne dobrine. Kako si zagotoviti več radosti?

Usmeriti se je treba k njenim izvirom: to so dobra dela ter stik z naravo in svojim bistvom. Ena od metod je, da življenju vzamemo ostrino tako, da ga prenehamo obravnavati kot nekaj grozečega in resnega. Prisotnega je preveč strahu. Življenje jemljemo preveč resno, posameznim dogodkom, ki so le prehodne, malo pomembne epizode v zgodbi, ki jo doživljamo, pripisujemo prevelik pomen.

Mislim, da je verjeti, da smo ljubljeni, kadar nismo, ena temeljnih in najbolj pogubnih zmot, v katere se radi zatekamo. Posledice so hude in daljnosežne tako na osebni kot na družbeni ravni. V naši kulturi obstaja nenapisano pravilo, da starši ljubijo otroke, ker je to naravno dejstvo. V to je menda treba kar verjeti. To pravljico si pripovedujemo (in jo prepisujemo v splošno omamo javne zavesti) že stoletja, a verjeti vanjo je neodgovorna samoprevara.

Zgodovina otroštva (tudi pri Slovencih, a seveda ne le pri nas) dokazuje prav nasprotno. Alice Miller je porabila celo življenje, da bi utrla pot resnici, ki se skriva za tem verovanjem, pa ni bila zelo uspešna.

Pomembna je občutljivost
Prvi prijem, ki omogoči povečanje kakovosti življenja, je povečanje občutljivosti, dojemljivosti za svet okoli nas. S povečanjem občutljivosti povečamo svojo sposobnost prevajanja energij. Kdor je otopel in ne vidi lepot okrog sebe, ga lahko postavijo na sredo rajskega vrta, a mu to ne bo nič pomenilo.

Otopeli smo zato, ker smo v dobi potrošništva prepolni vtisov, ki nimajo prave sporočilne vrednosti. Prišlo je do pravega bombardiranja z vtisi in informacijami, to pa nas je otopilo. Skozi nas teče premalo življenjske energije, ki nas poživlja, kajti zastajanje energije občutimo, kot da nas nekaj utruja in bremeni. Treba se je osredotočiti na stvari, ki so pomembne, obenem pa povečati občutljivost, dojemljivost za svet okoli nas.