Piše: Neža Žigon v Vivi www.viva.si

UPORNIK BREZ RAZLOGA?
Tako. Za vami so naporna leta nočnega vstajanja, hranjenja, otroških bolezni, bolniških dopustov, dragega vrtca, prvih šolskih dni. Iz malčka je, zdi se, kot da čez noč, zrasel najstnik, in če ste mislili, da so pred vami mirnejši časi, ste se ušteli. Čakajo vas korenite spremembe ter neizogibni (družinski) konflikti; temu se preprosto ne morete izogniti.

Toda najstniška leta nikoli ne bodo tako naporna za vas kot za njihovega glavnega "akterja". Stisnite torej zobe in mu pomagajte odrasti v zrelega in odgovornega človeka. Pa čeprav se vam to zaradi njegovega nemogočega obnašanja zdi – nemogoče.

Ni človeka, ki v svojem življenju ne bi pridobil določenih navad. Ima jih vsakdo med nami – tako tiste zaželene kot tudi manj zaželene, tiste, katerih se zavedamo, in tiste, ki jih morda nikoli ne bomo ozavestili. Ravno zato, ker so tako prisotne, se nam zdijo neizogibne, in če nas ne motijo, nanje niti nismo pozorni.

Toda v navadah se skriva moč, ki lahko v veliki meri vpliva na kakovost našega življenja. Navade lahko postanejo breme, ki ga mukotrpno nosimo skozi življenje, breme, ki nam preprečuje, da bi zaživeli kot svobodno in ustvarjalno človeško bitje.

Pred dnevi sem od moje dobre prijateljice Fanike po e-pošti dobil čudovito misel, ki je danes tudi naslov članka. Odločil sem se, da se razpišem na temo »Čudovit si, tak kot si, z vsemi dodatki.« 

Morda se boste vprašali: »Zakaj pa z vsemi dodatki?« Odgovor je preprost – ker se ravno zaradi različnih »dodatkov«, ki so prisotni v našem življenju, najbolj sekiramo, smo živčni, raztreseni in nas je strah. Dodatki so lahko trenutno finančno stanje, večletno iskanje zaposlitve, zdravstvene težave, partnerski odnosi ... itd. Vsak ima kakšno področje v življenju, zaradi katerega trenutno ni čisto pomirjen s seboj.

Pozdravljen dragi bralec. Če ti življenje teče kot po maslu, da imaš mir v duši in da si ponosen nase, tebi ni treba brati tega pisanja. Če bo pa tisti, ki se mu kje kaj zatika, našel med vrsticami kako iskrico, lučko, bom vesela zanj in zase, ker vam to pišem.

Vem, da si že velikokrat prebral te vrstice: o spremembi…, o notranjem otroku, o biti tukaj in zdaj… Sama moram priznati, da neštetokrat. Mislila sem, da jih razumem, ampak jih nisem.  Ali jih vi razumete? Ali imate ob tem, ko jih »razumete« svoj notranji mir, ali drvite še vedno naprej po isti poti, z morda malce drugačnimi vzponi in padci ali z drugimi igralci, ali ste si izbrali drugo bolezen…?

Ko se začnemo zavedati kako so vse minljive stvari nezadostne, da zapolnijo neskončno praznino v nas oziroma, da so le te zgolj začasna mašila, ki ne delujejo na dolgi rok, se začne nek poseben notranji proces.
Bolj ko smo nezadovoljni s tem kar je, bolj močno si želimo nečesa kar bi prineslo trajno izpolnitev.

V kolikor smo premalo nezadovoljni in premalo radovedni, premalo strastni, se bomo v procesu iskanja ujeli v mnoge svetleče prevare lastnega omejenega razuma. V takem primeru se bomo zadovoljili z eno od mnogih oblik samoprevar kot so:

Kaj smemo ali ne smemo delati, kaj in kako moramo narediti, da je dobro oz. uspešno, kaj moramo znati, kje moramo biti v nekem času in koliko časa temu nameniti, da smo zadovoljni mi in ljudje okoli nas. S kom in kako, kaj je dobro ali slabo....in še bi lahko naštevala. V letih življenja nam je dano, priučeno, povzeto in nadgrajeno v našem umu vse, kar danes živimo.

Stara sem 41 let in danes se sprašujem, kako sem lahko živela toliko let v neki zgodbi, ki pravzaprav ni bila moja. Tako težko je bilo odložiti vse napačne in moteče predstave za srečno in mirno življenje na poti do sebe. Vedno več bolezni, težavnih odnosov z ljudmi, " smole " in občutka,da mi bo polomilo hrbet mi je po večnem iskanju čudežne tehnike za " počutiti se bolje " le prineslo trčenje same s seboj. In , seveda, neizogibno vprašanje na poti do sebe .....KAKŠNA JAZ PRAVZAPRAV SEM !

Piše: Darja Zgonc v novi Vivi www.viva.si

Odnos, ki temelji na zaupanju, ni samoumeven, treba ga je graditi in pri tem predvsem veliko komunicirati. Vsakdo ve, kaj mu ustreza in kaj ne – to mora ves čas deliti s partnerjem. Vsak par se mora kdaj tudi skregati, saj se spoznava tudi prek prepiranja. Bolj ko se partnerja poznata, lažje gradita nekaj skupnega, poudarja psihoterapevtka dr. Veronika Podgoršek. »Partnerja si morata povedati, kaj je komu od njiju všeč in kaj ne, zatem pa skupaj iskati rešitve.

Prav to nenehno ozaveščanje, ta odkrita komunikacija, pa v naših odnosih največkrat manjka. Komunikacija je zdravilo, ki nam ga je podarila mati narava, vendar ga ne znamo uporabljati.« Že več kot deset let se ukvarjate s terapijami, povezanimi z nezvestobo in odnosi. O tem ste napisali dve knjigi, zdaj pripravljate tretjo, na to temo ste doktorirali. Nekateri vam pravijo kar specialistka za varanje …
Zveni grozno, kajne? (smeh) Tega res ne maram, saj gre za preozko gledanje...

“Saj jih poznate – vznemirljivi, vendar nezanesljivi ljubimci, skrbni partnerji, ki vas zaprejo v kletko svojega ljubosumja, pretirano dramatični prijatelji, ki uporabljajo čustva bolj učinkovito, kot teroristi kalašnikove, zahtevni starši, ki jim prav v ničemer ne morete ugoditi, manipulativni sodelavci, zaradi katerih se ves čas ozirate čez ramo, in šefi z gigantskimi egi.

Na vas prežijo na ulici, v pisarnah, na internetu ali celo v vašem domu. S svojim šarmom, talentom, skrbnostjo, vznemirljivostjo ali karizmo si najprej pridobijo vaše zaupanje in vas nato povsem izpijejo.”

»Če ti rečem, da te ljubim, ali te lahko obdržim za vedno?« – je nekaj, kar sem prebrala in se zamislila. Zmeraj smo le sami svoji. Nikomur ne pripadamo bolj, kot si sami to dopuščamo. Ljubljene osebe nimamo – se ji samo dajemo in dobimo, kar nam želi dajati. In če česa nimamo, tega tudi ne moremo obdržati. Nima torej smisla gojiti ljubosumje in žalost, ker niso zadoščena neka naša nerealna pričakovanja.

Partnerski odnos je vseživljenjsko učenje, kako živeti skupaj. A ko ne gre več, ko ni več mogoče verjeti, zaupati, notranje rasti, ali se celo izogniti taki ali drugačni vrsti negiranja, nasilja … je odhod neizbežen.

Tako kot za opazovati lepoto sončnega jutra ali poslušanje vetra, ptičjega petja in žuborenja potočka ne potrebuješ nobenega znanja, nobenih priprav, nobenih ritualov in tehnik, tako za opazovanje samega sebe in svojih notranjih procesov, ne potrebuješ ničesar.
Zadostuje le gola radovednost in pozornost.

Ko je taka energija enkrat prebujena, se spoznavanje samega sebe samodejno začne.
To je edino kar te lahko prebudi iz tisočletnega spanca in nekakšne samohipnoze, iz suženjstva mehanskih vzorcev in predstav, iz sveta misli

Dragi popotniki. Koliko časa na naši poti namenimo smehu in radosti. Če odkrito pogledamo v svoja srca, ugotovimo, da vsekakor premalo. Za to nam je vedno na voljo morje izgovorov, največkrat pa krivimo vse druge dejavnike, razen nas samih. Le redkokateri izmed nas si to krivdo naprti na svoj hrbet. Res je, da se nekateri srečujete z zares velikimi težavami a četudi vam vaš položaj ne dovoljuje smeha in radosti, si jo lahko priborite.

Tako kot je del nas jok in bolečina, mora biti tudi smeh in radost, kajti brazgotine, ki nam jih zapušča bolečina, moramo zaceliti z radostjo. Vsako jutro nosi v sebi radost in smeh ter jezo in bolečino. V veliki meri je od nas odvisno, kateri vrednoti bomo odprli svoja srca.

Piše: Andreja Paljevec v novih Misterijih www.misteriji.si

Človeška rasa na poti v duhovno zrelost (6): Spopadanje s spolno usmerjenostjo
Večina ljudi se popolnoma istoveti s svojim spolom, na ravni duše pa nimamo spola; smo čudovita povezava moških in ženskih energij. Preden se inkarniramo, si modro in z ljubeznijo do sebe in tistih, ki bodo živeli z nami, izberemo določen spol, saj vemo, da bo ta izkušnja najboljša za našo in njihovo evolucijo.

Duše, ki so si izbrale heteroseksualnost, se ne bojujejo s svojo spolno usmerjenostjo in je ne postavljajo pod vprašaj, saj družba heteroseksualce na splošno ne sodi in ne diskriminira. Čeprav je družba naredila že precej korakov v sprejemanju različnih načinov, na katere ljudje izražajo spolnost, se homoseksualce obravnava zelo drugače od tistih, ki to niso. Denimo, lezbični ali gejevski zakon v veliki večini držav še vedno ni uzakonjen.

Kako omejena so naša srca. Kako ozki smo pri pojmovanju drugačnosti. Namesto da bi ljudi, ki se telesno in psihično razlikujejo od nas, poskušali sprejemati medse, jih poskušamo izriniti čim dalje od nas. Naša srca so premalo odprta za enakovredno sprejemanje drugačnosti, veliko prevečkrat pa to drugačnost sprejemamo z neprikritim vsiljenim opazovanjem. Takšni smo, ljudje!

Ljudje, katerim Bog preko svojega sina vsak dan polaga na srce ljubezen, dobroto, hvaležnost. Bog sprejema vse nas, takšne kot smo, z našimi dobrimi in slabimi lastnostmi. A od nas pričakuje, da se bomo tudi mi med seboj sprejemali. Danes ni pomembno, koliko truda nekdo vloži v svoje delo, rast. Višina vrednotenja je postavljena za vse enako! Invalide in zdrave, slaboumne in pametne.

Naša srca včasih zaledenijo (otrpnejo). To se nam zgodi ob izgubi naših dragih, ob "izgubljenih" prošnjah itd. Zaledeni nam lahko le do posameznih oseb ali pa kar do vsega, kar nas obkroža. Ne dovolimo si tega, saj so naša življenja namenjena rasti, radosti, pa tudi trpkim preizkušnjam.

Ne pričakujmo, da se bo srce otoplilo kar samo od sebe. Je že res, da čas celi rane, vendar ta čas je preveč dragocen, da bi ga kar tako zapravljali. Najhitreje bomo odtajali naša srca, če bomo pripravljeni odpuščati. Zavedajmo se, da zavestno ali podzavestno zaradi zaledenelih odnosov trpimo tudi mi sami.

Piše: Tili Kojić v Vivi www.viva.si

Večni mladeniči
Nemogoče se jim je upreti, saj so privlačni, mladostni, šarmantni, inteligentni, družabni, polni energije in dobre volje, v odlični telesni pripravljenosti, odprti za vse izzive, pripravljeni v trenutku spremeniti svoje življenje, ženska pa se v njihovi bližini počutijo kot kraljice. Toda to kraljestvo ljubezni, strasti in zanosa je milni mehurček, ki lahko v trenutku poči, saj je moški, ki ga krasijo omenjene lastnosti značilen Peter Pan.

To so moški, ki nikoli ne odrastejo in se vse življenje obnašajo kakor mladeniči. Njihov osebnostni razvoj je psihološko, čustveno in spolno zamrznil v srednjih dvajsetih letih, zato se tudi tedaj, ko dopolnijo petdeset let, počutijo in obnašajo, kot da so še vedno mladeniči.

Mislite, da ste čudne in neprivlačne, a prav v teh trenutkih, je vaš moški zelo zadovoljen s pogledom na vas.

Bela majica na leno nedeljo
Morda mislite, da ste oblečene povsem preprosto in neopazno, a bela majica mu požene kri po telesu. Vaša lena nedelja v beli majici in oprijetih pajkicah je zanj lepša od zapeljivega petka, ko ste oblečeni v malo črno obleko.

So fraze, ki jih ponavljajo prav vsi in za katere se zavedamo, da uničujejo odnos. Raje globoko vdihnite in preštejte do deset.

"Ti vedno... “ ali "Ti nikoli ...“
Izrazi, ki se začnejo s tema dvema frazama, se vedno slišijo napadalno ali kot da sami sebe branite. Napad je najboljša obramba, kajne? S takšno komunikacijo je odnos obsojen na propad.

Ogenj in voda sta dve naravni sili, ki imata veliko moč. Sonce daje moč za življenje, iz vode se življenje razvija. Harmonija med ognjem in vodo že milijone let ustvarja pogoje za življenje in razvoj vseh bitij.

Igra jina in janga
V naravi najdemo veliko diametralnih nasprotij, ki lepo delujejo v paru: dan in noč, plima in oseka, Sonce in Luna, … Tudi moški in ženska. Dejstvo je, da smo si med seboj različni, vendar lahko skupaj tvorimo popoln par. Odnosi med spoloma pa so lahko lepi in harmonični, le če se oba zavedata, da sta si različna in da ju ta drugačnost medsebojno bogati. Kdor išče partnerja, ki bo deloval enako kot on sam, bo iskal dolgo in bo razočaran.

"Še zadnje vprašanje, Billy. Kako se počutiš, ko plešeš?"
Molk.
"Ne vem . Na začetku ... se počutim dobro. Malo sem trd. Ampak, ko začnem ... potem ... pozabim na vse in ... vse izgine. Vse izgine. Čutim, kako se mi spreminja telo. Čutim ogenj. Tam sem. Letim kot ptica. Kot elektrika. Ja ... kot elektrika."
iz filma Billy Elliot

Danes pišem o plesu. Zato bom nujno pisala tudi o ljubezni.

Včasih sem bila prepričana in še zdaj me v čustveno močnih trenutkih prešine, da je ples glavna sestavina moje duše, iz njega je narejena. Pa naj se to ne bere čisto dobesedno. Približno tako, kot luštna iskrica neke mame, ki pravi, da je "iz spečih otrok verjetno sestavljen mir".

Pogosto opazim pri sebi, da nisem povsem sproščen. Ali bolj natančno, mislim, da sem sproščen, pa dejansko nisem. Zato sem se precej časa ukvarjal prav s sproščanjem in z globinami sproščanja. In še danes je ena od mojih malih skrivnosti, da ko grem meditirati, marsikdaj ne meditiram, marveč uživam v sproščanju in globokem počivanju. (No, sedaj to ni več skrivnost.)

Zares uživam. Prav opažam, kako telesu prijajo ti trenutki brezdelja in neobremenjenosti. Neobremenjenosti? Da. Verjetno ste tudi drugi že opazili, da se vsakršna čustvena stanja preslikajo v telo. Čez dan imamo toliko skrbi, strahov, problemov, hitenj, ... V velikih ali malih odmerkih to pritiska na telo. Če se gospodar slabo počuti, potem ima služabnik glavobol. Služabnik je seveda telo, gospodar pa smo mi sami.

Piše: Sandra Kocjančičv novi številki Karme plus

Vstanem, dvignem rolete in odstrem zaveso. Zunaj se čez oblake počasi prikrade malo sončnih žarkov. Verjetno se vam s takšnimi izjavami zdim povsem vsakdanja. Nič posebnega in res je, nič novega.

Vendar to, da stojite ob oknu, je čudež. Da gledate in vidite, je čudež. Da sploh še kaj opazite, pa je največji čudež. Čestitajte si! Večina ljudi se ujame v popolnoma drugačnih jutrih. Ki jih napolnijo misli o vsakdanjih obveznostih, hitenju, ker ne smemo zamujati, ker moramo opraviti to in ono, ker se nam je zjutraj okrog vratu priklenil še otrok in ker mačka ni uporabila svojega stranišča. Takšna jutra živimo. Se spomnite, kakšen je bil pogled skozi okno v tem jutru? Verjetno ne? Ste slišali ptičje petje?

Velikokrat v preteklosti so se sistemi menjavali z revolucijami. Ko je nepravilna politika ali razpihovanje strasti, čustva pripeljala do vrelišča, je nastopil čas sprememb, ki pa so se lahko izvršile le s korenitim obratom v drugo smer. Tudi v naših življenjih so občasno potrebne revolucije, a le malo je takih, ki so pripravljeni žrtvovati svoj vsakdan, da bi morda pridobili na kvaliteti življenja.

Zagotovila nam ne more nihče dati, a gibanje je velikokrat podobno izgubljenemu človeku, ki se v gozdu vrti v začaranem krogu, ko išče pot. Sprememba je odziv brezizhodnega stopicanja na mestu, a vsakemu človeku beseda "breizhodno" pomeni nekaj drugega. Ujamemo se na vsako najmanjšo bilko, samo da nam ne bi bilo treba zaorati po naših navideznih poteh.

Veliko je takšnih ljudi, ki moramo nekaj časa hoditi sami po poti življenja, nekaterim pa je samota tudi življenski sopotnik. Hudo je, če se popotnik počuti osamljenega -zapuščenega. Samota je lahko osvežujoča, osamljenost pa le boleča. A nikar se ne počutite osamljeni na poti, kajti nikoli nismo sami, nihče izmed nas.

Četudi ni ob nas prijateljev, partnerja, družine, je ob nas vedno nekdo, ki nas ima zelo rad -to je Vsemogočni, naš Učitelj, Prijatelj, Oče največje družine. Seveda pa Bog za večino nas ni dovolj. Zatorej tisti, ki ste osamljeni, odprite svoja srca ljubezni, odpustite si napake in se pričnite imeti radi. Menim, da je osamljenost največkrat povezana z dejstvom, da se sami nimamo dovolj radi.