Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Prijateljstvo-Vodnar-Svoboda-Forma

Prijateljstvo petek, 2. oktober 2015 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke “Prijateljstvo je neopisljivo razkošje, da se z nekom počutimo popolnoma varne, ne da bi morali izbirati misli ali tehtati besede.” (George Eliot) Tole piše vodnarka. Če poznate nekaj karakteristik astrološkega znamenja vodnar, so ene prvih prav gotovo, da je vodnar humanist, resnicoljuben, da ima rad svobodo in da mu iskreno prijateljstvo veliko pomeni. V zadnjem času pa sem naletela na oviro, verjetno oz. prav gotovo so krive planetarne postavitve. Torej, moj odnos do starih prijateljstev se menja. No, ne do starih prijateljstev, napačno interpretirano... , moj odnos do starih prijateljev se menja, prijateljstvo pa s tem spreminja formo. In odraz te forme mi ni všeč. O tem želim pisati. V zadnjem času ali morda zdaj že letih pri sebi opažam, da se oddaljujem od ljudi, starih znancev in prijateljev, nekaterih še iz otroštva in šolskih dni. Veliko je bilo lepih skupnih doživljanj ter dogodivščin, nekaj tudi razočaranj, vendar nič takega, kar ne bi mogli razumeti, sprejeti, razrešiti in odpustiti. V zadnjem času pa opažam, da s temi istimi ljudmi ne morem biti pristna oz. da na silo vzdržujem nek odnos, ki obojestransko ni več pristen; da sem primorana nositi masko; da se prilagajam; da mi to povzroča nemir in da mi to ni všeč. Ja, vse to opažam in res se ne počutim sproščeno v družbi, kjer je čutiti neko prisiljeno narejenost, govoričenje brez smisla in na žalost zame izgubo dragocenega časa, ki mi ga tako ali tako stalno primanjkuje (k temu botruje še moje sade-sati obdobje). Prav gotovo bi to lahko bilo slišati i.e. brati prevzetno in arogantno, pa vendar mislim, da je zelo pomembno in čedalje bolj potrebno poslušati svoje občutke in biti iskren najprej do sebe. In ravno ti občutki mi sprožajo nejevoljo nad samo seboj, ker nisem iskrena, kot to znam bit, ker nič ne ukrenem, ne sprožim, ne iznesem. Kot da mi je vseeno. Kot da se mi ne da truditi ali potruditi se kaj spremeniti. Seveda iščem vzroke samo pri sebi. Niso čudni ali drugačni drugi, drugačna in verjetno za koga tudi čudna sem jaz. V zadnjih 9 letih sem resnično v konstantnem procesu spreminjanja oz. neke vrste učenja, ki mi prinaša nova spoznanja, nova doživetja in izkušnje ter tudi nova pomenljiva poznanstva in prijateljstva. Spreminjam svoja prepričanja in svoj pogled na stvari. Raziskujem, primerjam, se sprašujem, se poglabljam in prihajam do zaključkov, ki so zame verodostojni in v katere lahko verjamem. Seveda to še ne pomeni, da je to v kar verjamem resnično. Kaj pa je resnica? Tako sem v tem procesu prišla do novih spoznanj, tudi na podlagi konkretnih izkušenj, ki so premaknile meje mojega do tedaj zavednega. In tako postajam čudna. Čudna sem, ker mi ne paše več govoričiti kar nekaj. Kje smo bili ali kam bomo šli, kaj sem kupila ali kaj imam še namen kupiti, kaj je bilo včeraj in kaj je plan za jutri, kakšno je bilo vreme in kakšno še bo, kaj delajo drugi in kakšni so itd. itd. Na žalost me tovrstne debate več ne vlečejo. Zelo pa me zanima oseba kateri posvetim svoj čas. Zanima me predvsem njeno/njegovo osebno razmišljanje in mnenje, kako gleda na stvari, kakšne ima ob tem občutke in raznorazna doživljanja. Pri tem pa mi je zelo važna odprtost, pristnost in srčnost. Če te vrste svobode in sproščenosti v medsebojni komunikaciji s 'prijateljem' ni ali ni več, potem je to znak, da se je v tem odnosu nekaj spremenilo. V SSKJ je definicija prijateljstva: »Kdor je s kom v iskrenem, zaupnem odnosu, temelječem na sorodnosti mišljenja, čustvovanja« Torej, ne občutim več iskrenosti in zaupnega odnosa. Vendar ne rabimo se slepiti ali idealizirati stvari. Tudi v prijateljstvih pride do vzponov in padcev, do ohladitve in odtujitve, ki je lahko samo začasna, tudi več letna, pa vendar obnovljiva. Zato se dela, ki v prijateljstvu zajema iskrenost in zaupljivost, še najmanj bojim. Pravzaprav sem v tem delu vedno bila uspešna, če sem se potrudila. Potrudila pa sem se tudi vedno prva, ker mi pač prijateljstvo veliko pomeni in mi je bilo brez smisla, da se kuhajo neke mule, zato sem bila mediator in organizator sprav in uspešnih povratkov, tudi za druge prijateljice, če so bile v medsebojnih sporih. Razlog zakaj sem se odločila pisati o tej temi pa je, ker me resnično skrbi ta drugi del definicije prijateljstva, ki naj bi bilo temelječe na sorodnosti mišljenja in čustvovanja. Sorodnost mišljenja in posledično tudi čustvovanja Naj ponazorim, banalen primer, moti me kar se dogaja npr. Nubam v Afriki in zelo spoštujem delo g. Toma Križnarja, ki se trudi pomagati temu čistemu, lepemu ljudstvu, ki so še eni redkih, ki živijo v sožitju z naravo in njenimi ritmi. In v kolikor nekdo, ki ti je blizu, odgovori: »Pa kaj te brigajo Nube tam dol, naj bodo tam kjer so«. O-o, alarm. Ni nekaj v redu. Zaboli me. Ne sodim, poskušam razumeti, da ima vsak svoj pogled, svoje mnenje ali stališče, ki pa le ni v skladu z mojim. In tako se začne, saj ne obupaš takoj pri prvem razpotju. Sorodnost mišljenja je v prijateljstvu res zelo pomembna, to zdaj prav gotovo vem. Ko sem izstopila iz 'škatle', ko sem pred leti za vedno ugasnila televizijo (in res odlično se zaradi tega počutim), ko sem verjetno tudi zaradi tega imela drugačne zaznave na realnost, ki jo živimo, ko me je povlekla neizmerna radovednost odkrivanja skrivnosti, zakulisja, duhovnosti ter vzporedno tudi kvantne znanosti (da ne bo pomote… nimam pojma o tem, me pa zanima in rada gledam in poslušam debate znanstvenikov preko interneta), ko so me poklicale Vede in s tem Djotiš, tudi Yoga... Definitivno sem se spremenila in upam, da se bom še bolj. V vsem tem sem našla smisel, trenutno resnico, vero in upanje ter osebno zadovoljstvo. In ta del – sorodnost mišljenja – je očiten kamen spotike v mojih odnosih s starimi prijatelji, ki so bili bolj navajeni in očitno lažje sprejemali prejšnjo mene. Čutim, da nekaterim zdajšnja jaz ne ustrezam in opažam, da jih tudi ne zanimam ali jih ne zanima kar zanima mene. In žal je gola resnica, da je tako tudi obratno. In ker ni odprtosti, pristnosti in srčnosti se pač trenutno ne najdemo, ker se tudi ne iščemo. Vendar ne želim nazaj, samo še naprej in če z dosedanjimi prijatelji ne moremo hoditi v približnem koraku, še vedno upam, da se nekje na poti zopet spet ujamemo. Bila bi vesela. Slej ko prej se bomo. Morda pa le ne v tem življenju. Na poti spoznanj le lahko tudi precej samotno, še zdaleč pa ne osamljeno. “Če imaš prijatelja ob sebi, ni nobena pot predolga.” (Japonski pregovor) Tudi Djotiš astrologija pozna in razlikuje prijateljstva. Deli jih celo na dve skupini. Prijatelji, ki pripadajo Devam (Jupiter, Sonce, Luna, Mars) in prijatelji ki pripadajo Asuram (Venera, Merkur, Saturn). Vsi pa imajo tako dobre kot slabe lastnosti, ki pridejo na plano odvisno od njihovih medsebojnih razmerij. Podobno kot se to dogaja ali odraža na Zemlji. Kakor zgoraj tako spodaj. Iz srca, Mely Vir: www.mychi.si Komentarji (0) www.pozitivke.net