Kaj pravzaprav je ljubezen? Čustvo, ki se ga ne da skreirati. Preprosto se zgodi. Je nekaj, kar ni povezano z razumom in se ga z razumom ne da razumeti. Ker se ljubezen zgodi, se je ne da kontrolirati ali določati. Je energija, je dogodek srca. Bolj ko jo skušamo razumeti, bolj “usekamo” mimo.

Ljubezen ni nekaj, kar si lahko lastimo ali posedujemo, temveč ona poseduje nas. V našem umu ne obstaja možnost predati se ljubezni, razumsko se tega ne da razložiti. Ljubezen je nelogična, nepredvidljiva, spontana. Bolj ko jo skušamo razumeti, razložiti ali določiti, manj jo imamo.
Ljubezen je nekaj, kar si dovolimo, da se nam zgodi. Odprti moramo biti za to, kar ni razložljivo, razumljivo, skreirano ali se da kontrolirati. Le pod temi pogoji lahko pričnemo izkušati, kako se jo občuti.

Skozi socializacijo smo postali programirani, da hrepenimo po uspehu in posedovanju stvari, da smo gospodarji in kontrolorji vsega. Le tako smo srečni.
Vendar to ni resnica. Tudi sreče se ne da posedovati. Ta je prav tako dogodek srca.

Kaj je bistveno? Če skušamo razumeti srce z glavo, zgrešimo na celi črti! Recimo, da se zaljubimo; to je padec iz oblasti in moči razuma. Zaljubljenost ni več razumna stvar. Kot da smo vstopili v neko norost. Počutimo se izpolnjene, ne glede kaj delamo, življenje dobi smisel, bolj čutimo, uživamo, izkušamo več življenja, dogodkov, smo v ekstazi.

A iz stališča zavestnega razmišljanja je ta “norost” celo slaba stvar.
Kar naenkrat ničesar več ne razumemo, saj se ljubezni ne da kontrolirati. Iz stališča razuma smo klonili! Lubezen je čudovita stvar, ampak ne moremo se je lastiti. Tega ne razumemo in si ne znamo razložiti. Žalostno dejstvo je, da na tej točki mnogo parov, ali staršev in otrok ali prijateljev, pade na izpitu.

Smo zaljubljeni, izkušamo ljubezen. Vstopi razum…
Hočemo si lastiti osebo, jo kontrolirati. Ko sta dva zaljubljena, se predata ljubezni, ljubezen poseduje njiju, nihče ni kontroliran. Ljubezen sama je energija, je moč. Če občutimo potrebo po posedovanju, nimamo več opravka osebe z osebo, ampak s prilaščanjem. V tem trenutku nismo več ljudje, ampak predmeti, mrtva in neživljenjska lastnina. Sčasoma nam tak odnos prinaša jezo, frustracije in neizpolnjenost.
Zato, ker si želimo lastiti živo bitje, ki se ga ne da posedovati. To bitje za nas postane mrtev predmet, lastnina.

Lastnina, mrtev predmet pa nas ne moreta zadovoljiti. To dokazujejo številni ljudje, ki so navkljub ogromnemu materialnemu bogastvu nesrečni. Sreče se ne da kupiti.

Izpolnjeni smo lahko le z osebo, ne s predmetom. A mi si želimo stvari! Zato preobračamo ljudi v predmete, kar nas pušča neizpolnjene. Potreba po prilaščanju uničuje sposobnost ljubiti.
Vzroki za tak odnos so mnogoštevilni; od strahu, lastne nesamozavesti, nemoči, nevrednosti, nezmožnosti, nezaupanja, bolečih izkušenj. Vse to moramo najprej poiskati in ovrednotiti v samem sebi, nato pa zdraviti in ozdraviti, da smo usposobljeni brezpogojno ljubiti.
Ali pa zavestno zbrati notranjo moč in to preseči. Ni lahko, a se da.

Zato ne razmišljajmo o posedovanju in kreiranju ljubezni. Raje se prepustimo, da nas ljubezen sama poseduje. Predajmo se tej energiji in sposobnosti ljubiti. Občutek, ki ga začutimo v dremajočem srcu, predajmo silni moči ljubezni, naj nas ta izredna sila odnese, ne glede da s tem postanemo nesigurni, brez trdnega cilja, brez potrebe po prilaščanju.

Ostanemo odprti in ranljivi, v stanju bojazni, nesigurnosti. To je nekaj, česar smo naučeni paziti se in se pred tem ograditi. Od malih nog smo navajeni osredotočati se na razum, logično razmišljanje, biti nagrajeni za uspeh v šoli, biti pohvaljeni. Naučeni smo si postavljati cilje in jih dosegati, a nas puščajo neizpolnjene. Nič besed pa ni bilo o cenjenju srca.
Skrivnost biti izpolnjen leži v prisluhniti, ljubiti, moliti, meditirati, se predati; leži v naši sposobnosti biti v lastni ljubezni. Dokler preveč razumsko pristopamo k stvarem in jih analiziramo, te sposobnosti nimamo. Srce smo naučeni zanemarjati in ignorirati, po nasvet se obrnemo k razumu.

Ljubezen se ne nahaja v glavi, leži v srcu. Tega se nikdar ne učimo, zato se razvijata le glava, razum – a srce manjka. Naučeni smo, da za vse obstaja razlog. Ljubezen pa obstaja brez razloga in to nas spravlja iz ravnotežja.

Če si ne dovolimo, da nam ta srčni center funkcionira, ne bomo sposobni ljubiti. Vsakodnevno življenje tako postane pretežko, frustrirajoče in bedno.
Če ne ljubimo, življenje za nas nima pomena. To pa mnogo ljudi pripelje v depresije, tolažijo se s tabletami, drogo, alkoholom, pretiranimi spolnimi odnosi, nažiranjem, pretiranim delom, nakupi, kleptomanijo, lažmi, ustrahovanjem in nasiljem.

Če ne živimo iz srca, obolimo. Resno in kritično.

Življenje bez pomena privlači tudi misel na samomor, saj ni ničesar, za kar je vredno živeti. Premalo je le eksistirati.

Življenje mora imeti pomen in brez ljubezni je to le vsakodnevno ponavljanje vzorcev.
Ljubezen daje življenju pomen.

Ljubezen je mogoča tudi skozi molitev, meditacijo. Namesto z drugo osebo ustvarimo razmerje med sabo in obstojem samim. Združeni smo s sveto energijo. Ljubezen je sposobna rasti in se razvijati skoraj do neskončnosti, do točke, kjer ni več važna oseba, ampak vsemogočnost bivanja.

Ne bojmo se! Če pustimo srce odprto, smo izpostavljeni možnosti biti ranjeni, prizadeti. Zato se mnogo ljudi boji srca. Strah nam onemogoča, da bi ljubili. Srce je čisto in nedolžno. Pogumno se odprimo neznanemu, dajmo si možnost!

Sreča, ljubezen, meditacija, krepčilno spanje – vse to so odlike podzavestnega uma, kjer živijo neodvisno. V zavestnem umu se raztopijo, saj tam vlada Ego.

Če se mogoče kdo vpraša, kdaj bom srečal/a osebo svojih sanj, kako bom vedel/a, da je prava, so to stvari, ki se tičejo le srca. Tega se ne da izkusiti. Če skušamo to kontrolirati, nadzirati, pričakovati, doseči na silo, tega ne bo. Če že, pa se bo izjalovilo.

Bodimo vsaj enkrat v življenju pogumni, premagajmo strah, odprimo srce, prepustimo se. Kar bo, pa bo. Slabše kot je zdaj, ne more biti.
In znamo biti zelo presenečeni. Ne le, da se nam lahko zgodi velika sreča, odkrili bomo, kakšne darove in zmožnosti nosimo sami v sebi, kaj vse lahko damo ali ponudimo, kako smo pravzaprav notranje bogati. To nas bo osrečilo še mnogo bolj, kot zgolj prejemanje ljubezni. Sprožila se bo veriga čudežnih reakcij, ki bo polnila naše življenje z veličastno energijo!

Pustimo staremu, da gre. Naredimo prostor novemu. Odvrzimo stare miselne vzorce, strahove, bojazni, nesamozavest in pogumno zakoračimo v novo. Nihče tega ne more storiti namesto nas! Le mi sami. Tudi če se opečemo. Pa kaj! Bogatejši bomo za veliko izkušnjo, ki je tisti, ki si ničesar ne upa, nima. Taka izkušnja nam samo kaže, da še nečesa ne delamo prav, iz srca ( koliko znanstvenih poskusov najprej propade, preden zaživi in triumfira pravi, a? Pa ne obupajo! ).

Čar življenja je ravno v naši sposobnosti poskusiti, odkrivati, doživljati. Zato je življenje lepo in veličastno. Življenje si moramo znati zaslužiti. Brezpogojna ljubezen je najlepša šola.

Z ljubeznijo,
Ewe
www.gibanje.org