V enem svojih prejšnjih člankov sem pisala o žalovanju, izgubah, predvsem sem se dotaknila najbolj pogostih oblik, žalovanja ob smrti ljubljenih oseb.

Danes se bom dotaknila še ene pereče teme, ki v nas običajno zareže še globlje rane, nam zamaje tla pod nogami in spremeni življenje za vedno. Ločitve, razveze, priprava na ločitev, odločanje o ločitvi, izguba odnosa, niti ne nujno partnerskega, lahko gre tudi za izgubo ali zgolj preoblikovanje dolgoletnega prijateljstva, zmedo in mešane občutke ob tem.

Vsi opažamo, da smo v nemirnem času, ko so predvsem odnosi pod velikim drobnogledom in nič več ni tako, kot je bilo. Spreminjamo se. Vsi. Maske padajo. Ljudje, ki smo jih imeli včasih dobesedno za svetnike, jih kovali v zvezde, dobivajo čisto drug obraz. Sprašujemo se, kaj se je zgodilo, smo res mi tisti, ki smo se spremenili, ali so se vsi drugi? Običajno nas bolečina ob razhajanju tako ohromi, da odgovorov, zakaj se nam to dogaja, enostavno nismo sposobni videti, niti jih ne želimo in si še naprej zatiskamo oči pred resnico, vztrajamo v svojih conah udobja, čeprav nas teža bremena vedno bolj priklepa k tlom. V nas tli spomin na preteklo srečo in iščemo vse mogoče izgovore, zakaj vztrajamo v odnosih, ki nas onesrečujejo. Razbiti smo na tisoče drobnih delcev in blagoslov ločitve je zadnje, kar smo pripravljeni sprejeti. Toda tako je, sami smo tisti, ki določimo in odločimo, kaj nam bo ta ločitev prinesla. Lahko se za vedno zapremo vase in objokujemo svojo usodo, lahko pa se odločimo in v situaciji najdemo svojo novo, pozitivno smer, novo pot, po kateri bomo stopali in poiščemo blagoslov, ki nam ga je ali bo ločitev prinesla.

Ko se v odnosu ne najdemo več, ko nas začne onesrečevati in omejevati, ko ne rastemo več ali celo nazadujemo, postajamo vedno bolj potrti, je razmišljanje o tem običajno prvi korak, ko imamo priložnost svoje življenje zgraditi čisto na novo, tako kot si želimo. V procesu ločevanja ne izgubljamo partnerja, izgubljamo predvsem sebe. Večinoma smo se izgubili že dosti prej, že kmalu po vstopu v neko razmerje, ko v imenu ljubezni pozabljamo nase in se stalno prilagajamo partnerju misleč, da mu bomo s tem ugodili. A zanikamo sebe in svoje želje, izgubljamo svojo identiteto. In nazadnje ugotovimo, da dajemo mnogo mnogo več, kot prejemamo, kar nas dokončno iztroši.

Kljub temu je izguba življenjskega sopotnika eden najtežjih in največjih čustvenih zlomov duše. V procesu ločitve in v določenem času po njej smo običajno tako zelo zlomljeni, polni notranjih ran, da o tem nismo sposobni niti razmišljati, niti govoriti, kaj šele poiskati ustrezno strokovno pomoč. Največkrat potrebujemo čas, da o vsem razmislimo, kaj je šlo narobe, vendar ne v smislu iskanja krivcev, ampak predvsem, da se soočimo s situacijo, tako sedanjo kot preteklo, predvsem pa da odpustimo sebi in bivšemu partnerju in s tem lahko na novo začrtamo svojo pot. Šele, ko odpustimo, smo sposobni v svoje življenje ponovno privabiti ljubezen. Odpuščanje je najmočnejša energija, ki nam odpre poti prihodnosti. Zatorej, če ne predelamo starega razmerja, bomo vse te vzorce prenesli tudi v vsa naslednja in vse bo, kot bi ponavljali razred in se vedno znova soočali z novimi, a poznanimi bolečinami. Nikakor ne smemo pomesti čustev in doživljanja pod preprogo, temveč jih ozavestiti in sprejeti.

Naučimo se ponovno vzljubiti sami sebe. Običajno se ob ločitvi počutimo popolnoma zapuščene in nevredne Ljubezni. Ljubezen, ki smo jo dajali in prejemali, je nenadoma izginila in počutimo se popolnoma prazne in zavržene. Ves čas poslušamo in beremo, da je treba v prvi vrsti vzljubiti sebe, ljubiti sebe in šele nato lahko ljubezen tudi dajemo. A vedno se nam ob tem poraja vprašanje: »Kako?« »Saj se vendar ljubim.« Pa se res? Kako delamo sami s seboj? Kako si želimo, da drugi delajo z nami, če se sami do sebe obnašamo tako malomarno. Še posebej, če smo bili dolga leta v zakonu, nam skoraj popolnoma izgine spomin na to, kdo sploh smo, kaj so naši osebni interesi, kaj radi počnemo ipd.

Prišel je čas, ko se življenje preoblikuje in postavlja popolnoma na novo. Naenkrat imamo čas zase in svoje interese, morda v primeru svoje ločitve spoznamo svoje življenjsko poslanstvo. Vsako razmerje ima globlji smisel in vsak partner pride v naše življenje s posebno nalogo, da nam odslika naše pozitivne in negativne lastnosti. Tako lahko v svojem primeru najdemo blagoslov, ki nam kaže, kakšno življenje si želimo in zaslužimo. Ne jemljimo svoje samote kot nekaj negativnega, temveč priložnost, da se posvetimo sebi in svojim željam, druženje z ljudmi, ki nas cenijo in nas imajo radi.

Romana Kos
Vir: www.mychi.si