Ločitev je po statistiki drugi najhujši udarec in stres za posameznika. Prvi je smrt nekoga od bližnjih. In ločitev nam pusti veliko posledic..od nižje vrednosti samega sebe, do strahu pred postavljanjem novega življenja in predvsem, ne pušča posledic samo na nas, ampak tudi na otrocih, če smo jih imeli s partnerjem, s katerim se ločujemo.

In statistika pravi, da ne glede na to, kateri partner se je odločil za ločitev, traja žalovanje nekje štiri leta, pri otrocih pa nekje dve leti, s tem da ne smemo pozabiti, da otroci vse življenje upajo, da bosta starša spet nekoč skupaj. Ko poslušam zgodbe o ločitvah in kaj je do njih pripeljalo, imamo tisoč in en primer. Niti en ni enak. Vendar bi rada opozorila, da se psihična ločitev med partnerji začenja že veliko prej…in če bi bili pozorni, bi to zaznali že zelo na začetku krhanja odnosa...in morda bi v tem primeru lahko reševali že prej in preprečili neizogibno ali pa rešili odnos že v začetni akutni fazi.

Ohromljeno srce

Ne zavedajočih se širših dimenzij tega dogodka nas izguba zaposlitve napolni z močnim strahom, ki seveda ohromi srce. Ljubezen do nas samih je močno prizadeta, s strahom prežeti um je postal hiperaktiven in panično išče rešitev. Živimo le še v glavi.

Zabredemo v program, ki sistematično ruši našo samopodobo. Ruši jo dejstvo, da so nas prikrajšali za našo ustavno pravico do dela in nam s tem vzeli velik kos človeškega dostojanstva. Ruši jo zavedanje, da z vsakim dnem, ko čakamo na novo delo, kopni naš strokovni potencial, postajamo vse bolj nesposobni in nemočni. Obenem se staramo in tako postajamo vse manj zanimivi za delodajalce.

V vsakdanjem pogovoru vsak med nami včasih medsebojno zamenjuje pomensko zelo različni kategoriji razločevanje in obsojanje. Zdi se mi koristno opozoriti na to površnost, nedoslednost in neeksaktnost v pogovorni rabi omenjenih pojmov »razločevanje« in »obsojanje«. Včasih pa tudi ne opazimo relativnosti posameznih svojih stališč in po nepotrebnem trdoglavo in trmoglavo vstrajamo pri svojem, kar onemogoča napredek tako v pogovoru, kot v lastnem razvoju.

Razločevanje je bleščeča sposobnost uma, ki mu omogoča da sploh zazna, opazi, začuti lastnosti manifestiranega Univerzuma. Govorimo večinoma o lastnostih, ki nastopajo v parih nasprotnih atributov, kot so svetlo – temno, hladno – toplo, mehko – trdo, in tako naprej. To je polarnost manifestacije.

Izgubo zaposlitve običajno razumemo kot težak udarec usode, kajti ogrožena naj bi bila naša varnost, morda celo preživetje. A to je le ena plat medalje. Druga plat je, da gre za krizo, ki je - kot vsaka kriza - priložnost za nov korak na poti duhovne rasti. Resnične varnosti v življenju ni, saj je to že samo po sebi smrtno nevaren proces, zato je s slepili o varnosti najbolje čim preje pomesti.

Na videz gre za naključen dogodek, ki pa je vse prej kot to. Vsi pomembnejši mejniki v življenju so vnaprej določeni in določajo našo življenjsko pot, »usodo«, ki se ji ni mogoče izogniti. A zakaj bi se ji, saj je prav to skelet scenarija, ki se ga je duša namenila izkusiti v tem življenju. Tisto, kar je v življenju pomembno, niso dogodki sami temveč naš odnos do njih. Z duhovnim zorenjem pridobivamo vse več znanja, zato postajamo vse bolj razumevajoči, tolerantni in odprti za vse; temu ustrezno postaja vse bolj sproščeno in prijetno tudi življenje.

In je spet prišla… pomlad, moj najljubši letni čas, ko se narava zopet prebuja, ko vse cveti in žvrgoli. Res prijeten čas za vsa naša čutila in zaznave. Če se znamo predajati prisotnosti trenutka in samo opazovati prečudovito kreacijo našega naravnega okolja, smo avtomatsko preplavljeni s prijetnimi občutki in več radosti do življenja.

Od enakonočja, 21. marca, so dnevi vse daljši, kar pomeni, da prejemamo čez dan več naravne svetlobe in s tem več energije. Svetloba kot vir energije omogoča življenje, omogoča zdravo življenje. Znane so koristi izpostavljanja sončnim žarkom za naše telo. Ne samo, da spodbuja tvorbo vitamina D, med drugim spodbuja tudi boljše delovanje hormonskih žlez, več kisika v kožnih celicah in tkivih, preprečuje razvoj rakavih celic, krepi imunski sistem, dviguje razpoloženje in psihično počutje.

Govori se, da je avtorica teh lekcij stara 90 let. Četudi to ni res, njene lekcije niso nič manj koristne. Regina Brett je avtorica knjige God never blinks – lessons for life's little detours in izjav o pravih užitkih v življenju, včasih tudi o čokoladi.

Zato uživajte v teh biserih modrosti in jih uporabite v svojem življenju.

"Tako kot si tisoči dajejo opravka z 'ljubeznijo', vendar se jim, kljub temu, da so popolnoma zaposleni z njo, ne razkrije niti enkrat, so tudi tisoči povezani z glasbo, vendar jim njeno razodetje ostane nerazkrito ..."
Ludwig van Beethoven

Ustvarjanje - pot iz nevidnega v vidno
Življenje se nam kaže v mnogih, neštetih pojavnih oblikah in preko njih razodeva notranjo skrivnost, vrednost, ki sicer ne bi mogla biti nikoli pozunanjena, vidna. Za oblikami obstaja živopisnost življenja, ki je nedosežna, neulovljiva, neoprijemljiva, neskončna.

Doživljamo in slutimo jo samo subjektivno in še skozi svojo subjektivnost izjemno okrnjeno. Kako dati tem skritim, globokim hrepenenjem, slutnjam in namigom, ki se dotikajo naše zavesti iz 'onstranstva', nekakšen pojavni obraz, je stvar truda in ustvarjalnosti posameznikov in v sodobnem času vedno bolj tudi skupin, ki svoj navdih zajemajo iz 'svetlobnih oceanov' kraljestva duha.

Za vas imam določeno vprašanje, na katero naj si vsak bralec in vsaka bralka članka odgovori sam-a pri sebi. Vprašanje je zelo preprosto: »Kolikokrat na dan si vzamete minuto ali dve zase, da v tišini sedite z zaprtimi očmi in ste popolnoma brez misli?« Ste si sami pri sebi odgovorili na vprašanje, ki sem vam ga postavil? Vaš odgovor zame ni pomemben, je pa še kako zelo pomemben za vas. Zakaj?

V sodobnem, vedno hitreje gibajočem se svetu, smo stalno »napeti kot struna«, od jutra do večera hitimo sem ter tja, med delovnim časom pa si ne upamo zapreti oči in za dve minuti posedeti v tišini. Marsikateri direktor ne ve, da bi bili njegovi zaposleni bolj učinkoviti, če bi si vzeli v vseh osmih urah trikrat ali štirikrat dvominutni meditativni odmor, zaprli oči in se le prepustili.

Če je govorjeni jezik sredstvo za neposredno komunikacijo med ljudmi, je pisava pripomoček, s katerim se človek sporazumeva z okolico skozi čas in prostor. Pisava nas povezuje, piše našo zgodovino in ima veliko vlogo v kulturnem razvoju človeštva. Prisotna je že več generacij in je postavila tudi temelje naših izročil, naše zgodovine, saj je bolj verodostojna kot ustna izročila, ki so se skozi stoletja popačila ali pa pozabila.

S pisavo se človek razodeva kot čustveno, simbolno in višje razvito bitje, po tem se loči od drugih živih bitij, ki so ostale zavite v tančico skrivnosti. Človek, ki piše, polni papir z govorjeno besedo, svojimi mislimi in občutji. Pisava je eden od načinov komunikacije in je največji dosežek človekovega duha, njegovih sposobnosti in iznajdljivosti. Zato je pisana beseda ne le odraz žive besede, temveč celega človeka.

Piše: Neža Žigon v Vivi www.viva.si

Življenje je polno vprašanj in mnoga med njimi so lahko tudi zelo neprijetna, še posebno tista osebna. Najtežja se začnejo proti koncu najstniških oziroma v prvi polovici dvajsetih let: "Samski si še?! Le kdaj se misliš ustaliti?" No, biti samski očitno ni normalno. A to ni najhuje! Ko ti vendarle uspe najti partnerja, sledi nova pošiljka zasliševanj:"Kdaj se bosta poročila?", "Kdaj bodo vnuki?", "Se ti ne zdi, da bi bil čas, da si ustvarita družino?"

Otrok ali dva, pes, hiša in zlat prstan na roki … seveda nihče ne pomisli na drugo možnost: da se morda sploh ne želiš poročiti. In tudi ne imeti otrok. Ker je nekaterim pač lahko lepo tudi brez njih.

Ali ste vedeli, da je Zemlja visoko duhovno razvita, ki se nenehno dviga v višjo dimenzionalno raven? Medtem ko Zemlja dviguje svoje vibracije in energijo, lahko tudi sami doživimo ta dvig z njo in sami začnemo svojo pot v duhovno razsvetljenost in naredimo most med svojim telesom in duhovno povezanostjo.

Medtem ko se sami dvigamo imamo božansko možnost, da pomagamo zvišati tudi vibracije Zemlje. Na tej poti pa moramo zapustiti za seboj vse dele sebe, ki jih na poti navzgor ne potrebujemo več. Med tranzicijo pa mnogi izkusijo disonanco, razkol med svojo trenutno energijo in tisto energijo, v katero prehajamo. To lahko pozvroči simptome kot so duševna preobremenjenost, hitrejši ritem srca, morda celo odpor na določene vrste hrane.

Ženski občutek sočutja in njen notranji glas predstavljata globino njene moči
V današnjem svetu se nagibamo k temu da mislimo na moč kot na kvaliteto, ki izvira iz naše odloč(e)nosti in volje da uspemo ne glede na ceno, ki jo za uspeh plačamo. Čeprav morda tudi na žensko moč gledamo podobno, je ženska sposobnost poslušanja svojega resničnega bistva in ženske modrosti to, kar v resnici naredi žensko močno, samozavestno in prepričano vase v vsaki situaciji, ki se pojavi v njenem življenju.

Ženska ne potrebuje vloge poslušne in ustrežljive osebe, niti se ji ni potrebno obnašati »po moško«, da bi bila učinkovita v tem kar počne ali želi doseči – vse kar mora narediti je to, da stopi v stik s svojo notranjostjo in čutom empatije da lahko resnično pokaže in izrazi globino svoje moči.

Si predstavljate, da ne bi upoštevali svojega analitičnega uma in razuma pri vsakdanjih opravilih. Še najlažje naloge kot prečkati cesto bi lahko vodile v pravo katastrofo. Pa vendar, ko gre za čustva in sledenje svojim ciljem, naš razum preveč tehta in analizirira, namesto da bi storili tisto, kar zares hočemo.

Naše odločitve se oblikujejo na podlagi prejšnjih izkušenj, zato so mnoge pravilne odločitve ustavljene zaradi našega ega in še pogosteje, strahu. Prav v takih situacijah pa bi morali poslušati srce, saj tu ne gre za razum, gre za to, da dosežete, kar si želite.

Odkar obstaja človeštvo, obstajajo ideologije. Že davno v preteklosti so bistri možje ugotovili, da vera in pozornost ljudi – če sta le dovolj intenzivno in fokusirano usmerjeni k določenemu sklopu idej in/ali k vplivni (stvarni ali izmišljeni) osebnosti – zmoreta ustvariti neodvisno entiteto, ki kaj hitro pridobi osebne lastnosti, značaj in moč ter začne uveljavljati vpliv nazaj na svoje stvarnike, po potrebi pa tudi na druge ljudi in celo naravo. Kasneje v zgodovini so takšno entiteto poimenovali egregor (iz grškega korena eger: zavedati se, nadzirati). Večja ko je skupina ljudi in močneje ko je njihova zavest usmerjena k določenemu egregorju, večja in močnejša je njegova moč, večji je nadzor. Vi egregorju svoje zavedanje, egregor vam svoj nadzor in moč, skratka.

Sam izraz egregor (ali egregore) se je v prejšnjih stoletjih uporabljal tajno, izključno v okultnih krogih. Z njim so označevali magična bitja, ki so jih namensko ustvarile posamezne skupine (redovi, bratovščine, kulti), da bi v strnjeni obliki predstavljale njihove skupne težnje in ideale. Ta koncept se utegne današnjemu človeku zdeti primitiven, toda ob prevodu v sodobni jezik nas zbode v oči kot vsem prepoznavna vsakdanja stvarnost.

Varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer ob svetovnem dnevu Združenih narodov za pravice žensk 8. marcu opozarja na številne še vedno odprte zgodbe in izzive na področju uresničevanja načela enakosti med spoloma.

Formalno dosežena ekonomska, politična in socialna enakopravnost žensk z moškimi se še v veliki meri razlikuje od dejanske enakosti. Zaradi neenakosti je omejen dostop do cele vrste družbenih možnosti in dejavnosti, onemogočeno je polno uresničevanje pravic, razvoj potencialov in opravljanje obveznosti.

Ko sem prišel zvečer domov, je moja žena pripravljala večerjo. Prijel sem jo za roko in rekel, da ji moram nekaj povedati. Opazil sem bolečino v njenih očeh.

Nenadoma nisem vedel kako bi odprl svoja usta. Ampak moral sem ji povedati, kar me je grizlo že nekaj časa. Želim se ločiti, sem ji rekel. To sem izrekel zelo mirno. Zdelo se mi je, da je moje besede niso vznemirile, namesto tega me je nežno vprašala, zakaj?

Piše: Jožica Amadea Demšar, Andrej A. Chiaiutta v Karme plus

Če ste si na zgornja vprašanja večkrat odgovorili z "da", potem ste morda pravi kandidat za trening opolnomočenja, ker ste morda "rovokopač"! A tudi če ste na zgornja vprašanja odgovorili z "ne", ste lahko pravi kandidat za trening opolnomočenja, ker morda spadate v skupino "turistov". Morda pa niste ne eno in ne drugo in morda še ni napočil čas za vas. Naj vam to razložimo.

3S = TOLV
Temeljni Občutek Lastne Vrednosti gradijo 3 pomembni pojmi, ki se pričnejo s črko S: Samospoštovanje, Samosprejemanje in Samozaupanje.

Kako se razvijajo 3S?
Kakopak, nastajajo v najzgodnejšem obdobju človekovega življenja. Otrok se ne zaveda dejstva, da je že sam po sebi, kot človeško bitje, vreden ljubezni, pozornosti in spoštovanja. Predstavo o lastni vrednosti si ustvarja sproti na osnovi odzivov okolja. To so v prvi vrsti odzivi staršev oziroma skrbnikov in drugih članov primarne družine. Če starša spoštujeta sebe in drug drugega, poznata in sprejemata medsebojne razlike ter drugačnost drugih, si izkazujeta naklonjenost in se tako vedeta tudi do svojih otrok, bodo njuni otroci imeli odličen zgled, kako obravnavati sebe in druge ljudi. Starši z visoko stopnjo samospoštovanja, samozaupanja in samosprejemanja znajo podpirati, pohvaliti in spodbujati svoje otroke.

Piše: Lidija Polajžer Anina v novi številki Karme plus

Vsakič, ko pozorno opazujem naravo, vidim le eno stvar: kako zelo čudovita je. Vse te barve, oblike, vse je tako zelo lepo povezano, usklajeno! Vsak letni čas ima svoje posebnosti in v prav vsaki situaciji je preprosto čudovita. Narava pozna svoje meje in svoje naloge. Če je recimo, padavin preveč, reka poplavi, ko pa se razmere umirijo, se vrne nazaj na svojo prej izbrano in primerno pot. V vsaki situaciji se znajde, vzame le, kar potrebuje, in s tem ustvarja le najlepše in najboljše, kar je možno.

Tudi živali poznajo zelo dobro svoje mesto v naravi. Živijo po pravilih, ki v naravi  delujejo brezhibno. Vsaka vrsta ima svoja pravila, svoje navade, svoj prostor, ki se ga drži. Živalski instinkt je izjemen in vedno znova nam dokazujejo, da so glede svojega čuta velik korak pred nami, ljudmi. Ljudje smo vrsta z izjemnim egom, z velikim občutkom, kako NE poslušati svojega čuta, instinkta, notranjega glasu, kakorkoli že lahko to lastnost imenujemo, ter predvsem z velikim strahom pred vsem možnim.

Piše: Sonja A. Mrak v Karme plus

Veliko ljudi se po nekaj letih v zakonu začne spraševati, kje so imeli oči pred zakonom, zato upoštevajte nasvet in v predzakonskem življenju dobro odprite oči. Prav gotovo drži trditev, da je ljubezen slepa, vendar se potrudite spregledati po nekaj prvih mesecih zaslepljenosti, da se ne bi kasneje v življenju kesali.

Številni zakoni se razrahljajo, ko pojavijo prve večje težave, saj se paru zdi, da tega pa gotovo ne bosta premagala, spet drugi se izgubljajo v malenkostnih nesporazumih, ki pa lahko pomenijo celo življenje. V današnjem času se razlogi za poroko in pričakovanja glede zveze močno razlikujejo od časov porok naših staršev, da o babicah in dedkih ne govorimo.

V vrtincu sramu, krivde in bolečine
Pri petih letih sem doživela spolno zlorabo. Napadalec je mojo pozornost kupoval z igračami in darili. Prihajal je v našo družino in me opazoval. Večkrat me je vzel v naročje, me žgečkal in se me dotikal. Pridobil si je moje zaupanje.

Nekega dne pa se je odločil, da me bo vzel s seboj domov. Starši niso nasprotovali, zato me je odpeljal. Obljubljal je, da mi bo pokazal veliko lepih igrač, s katerimi se igra njegov sin. V trenutku, ko sva stopila v njegovo stanovanje, je postal drugačen. Prijaznost, ki jo je ves čas igral, je izginila. Postal je hladen, nesramen in grob. Nasmeh z njegovega obraza je izginil. Občutek sem imela, da mu je moja prisotnost v breme. Ignoriral me je. Tega sem se ustrašila in poskušala sem postati nevidna.

Kaj bi vi odgovorili na vprašanje v naslovu? Mogoče celo veste, za kateri emociji gre. Ampak a veste, zakaj sta najbolj ubijalski?

V tem članku boste dobili odgovor na to vprašanje. Plus napotek, kako se izogniti destruktivni moči teh emocij.

Se splača prebrati, kajti ti dve emociji sta res neugodni. Mnogo ljudi se njihove smrtonosnosti niti ne zaveda.

Kaj je emocija?

Da se ne bomo izgubljali v definicijah, kaj je emocija, so kot odgovor na gornje vprašanje veljavna vsa psihična stanja. To ni najbolj točna definicija, ampak bo zadoščala za to razpravo.

Pred mnogimi leti sem v nekdanji zagrebški reviji Start prebral članek o številnih posilstvih in umorih nekega brazilskega spolnega obsedenca. Ulovili so ga bolj po naključju kot enega izmed osumljencev za neko drugo kaznivo dejanje. Na zaslišanju je, kot da je že dolgo čakal na to priložnost, začel pripovedovati o tem, kaj vse je zagrešil.

Na policiji so prvi hip pomislili, da možakar "ni pri pravi" ali da ima bujno domišljijo. Toda, ko so njegova pričevanja začeli primerjati z že nekoliko zaprašenimi arhivi nerešenih primerov, so presenečeni ugotovili, da se stvari ujemajo. Brazilska javnost je bila ogorčena in je zahtevala smrtno kazen za zločinca. Razmislite, kakšna bi bila vaša sodba in skušajte utemeljiti zakaj!