Kaj bi se resnično zgodilo, če bi si človek, ki se non-stop bori, za eno samcato uro snel svojo masko, se osvobodil vseh svojih idej in predstav o tem, kaj je domnevno prav in pomislil na to, kaj je ljudem skupno in ne kaj jih ločuje. Šolski primer je naša slovenska politika.

H.P.Blavatsky ena od največjih ezoterikov piše v knjigi Glas tišine: "Razum je uničevalec resničnega". Kaj prazprav misli s tem? Je mar razum utelešenje zla? Naši zapleteni možgani človeku omogočajo, da prestreže astralni eter in razmišlja o stvareh.

Razum nam omogoča logično sklepanje. Za nas je kot okno, skozi katero odkrivamo, spoznavamo in dojemamo svet. Skozi to okno pa se vendar, kot skozi vsako okno , vidi le del resničnosti, majhen del. Okno je kot maska, ki skozi odprtnine za oči prepušča v našo zavest le del resničnosti. Česar ne more zaznati, za človeka, ki nosi to masko, to ne obstoja.

Zaradi te osebne omejenosti razuma, na žalost, predstavlja tudi vhodna vrata za veliko nesrečo, ki si jo človek sam ustvarja. Ideje in predstave, ki si jih ljudje ustvarijo na temelju svojih omejenih stališč, jih pripeljejo do tega, da z besedami in orožjem napadejo misli in predstave drugih ljudi. Vse ideologije, verske principi in utopije zaslepijo razum. Za vsako zaznavanje so le maske za katerih se je skril razum.

Kamorkoli pogledamo, povsod po svetu so spori: velika ali majhna nasprotja, prepiri med stanovalci neke ulice, prepiri in spori med državami, ki imajo atomsko orožje.

V medsebojnih odnosih se ljudje navdošujejo nad svojimi idejami, ideje drugih pa jih revoltirajo. Tako oblikujejo sovražne tabore in zapravljajo svoje moči v uničevalnih bojih. V sporu pa sta obe strani prepričane o tem, da imata prav. In gledano s stališča posamezne strani, je tudi res tako.

Vsaka stran ima pred obrazom masko svoje vere, svojega gospodarstva, svoje družbene oblike, svoje morale in zahteve svoje stroke in zato ne vidi ničesar drugega. Tako si obe strani polni sovraštva stojita nasproti. Vsaka je zase prepričana, da ima prav in, da druga nima prav. Razum, ki zaznava le omejeno, loči ljudi od popolne resničnosti in s tem tudi drugega in drugega. V vsaki vojni na obeh straneh blagoslavljajo orožje, pogosto pred istim Bogom, zmaga pa pravica močnejšega.

V mnogih delih sveta primanjkuje hrane. Ljudje trpijo lakoto zaradi stoletnega izkoriščanja in slabega gospodarjenja. Na dan umre več deset tisoč ljudi, tudi otroci. Na splošno iz tega lahko sklepamo, da to pomeni pomanjkanje hrane. Vendar je mati narava-Zemlja dovolj bogata, da bi nahranila vse svoje otroke.


Vojne se začnejo zato, da se bogastvo razdeli v korist le nekaterih in krati drugim. Tudi vojna za vodo in kruh. Zato so si mnoge bogate države, v katerih je kruha in vode v izobilju, v opravičilo izmislile številne modele za odpravo revščine in s tem vzdržujejo pravljico o revni materi Zemlje!: podnebje v južnih krajih, stoletja vladajoča "revščina", zatiranje, politične razmere.

Vse to zveni razumljivo in logično. Toda, kaj bi se zgodilo, če bi se ljudje v deželah, kjer se cedita mleko in med, le za eno samcato uro
osvobodili predsodkov? Če bi le za eno uro opustili svoja mnenja in predstave, ki so jih sami oblikovali in z njimi opravičujejo svoje razkošno življenje? Če bi svoje obilje znali deliti z drugimi in ga deliti?

Zelo poučno je tudi opazovanje vsadanjih malih vojn v naši bližnji okolici, vsakdanjih osebnih bojev doma in v službi. Prepiramo se o tem, kako bi moralo biti neko delo najbolje narejeno.

V šesdesetih letih prejšega stoletja, ko je začelo cveteti zahodnoevropsko gospodarstvo, pesem iz filma " Annie, get your gun". Precej miselne energije so porabili zato, da bi okrivili druge krive in uveljavili lastne ideje.

Poskušali so nepravičnost prevaliti na druge: starši so krivi; ne, učitelj je kriv; ne, policija je kriva; ne, država je kriva; ne, druga država, druga vera, drug gospodarski sistem. Tako so poskušali prevaliti posledice lastne malomarnosti na druge: na vzgojo, na šefa zaradi njegovih napačnih odločitev, na kolege zaradi njihve nepristojnosti, ali na otroke zaradi njihve nehvaležnosti.

Drugi del dragocene miselne energije so zapravili za opravičevanje tistega, kar so storili, ali niso storili. Pri tem je opravičevanje dejansko popolnoma odveč. V bistvu ne zanima nikogar, razen tistega, ki se opravičuje.

Kaj bi se zgodilo, če bi vsi ljudje v naši okolici za eno uro opustli svoje predsodke in prenehali opravičevati sebe in kritizirati drugi zaradi česarkoli, kar tudi vedno delajo in jim dokazovati, da nimajo prav?

Zelo zanimivo bi bilo izpeljati ta scenarij. Tako bi naprimer tri ure brez kritiziranja sprostilo nesluteno moč! Ves svet bi se temeljito spremenil in sicer tako, kot tega še nismo doživeli. Življenje bi nenadoma potekalo drugače. Čutiti bi bilo resnično ljubezen ljudi, vojne bi prenehale, ker bi vsak neposredno spoznal njihov nesmisel.

Vsi bi imeli dovolj hrane in vsak bi svojega bljižnjega cenil kot sam sebe. Na žalost pa je ta scenarij le predpostavka. V resničnosti tega sveta niso uresničljive, ker se morajo ljudje samopotrjevati; ker živimo v svetu nasprotij, ki so med sabo povezana. Vojna in mir sta dve strani iste medalje.

Zakaj ima razum , ki ustvarja vse te ideje in predstave, ki pripeljejo do nasprotij in vojne, takšno moč, da lahko zavede ljudi, čeprav vedo, da jih to ne bo pripeljalo nikamor? Zakaj se človek ne more iztrgati iz ujetništva svojega miselnega obroča?

Miran Zupančič