Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/Socialni-Trend-Vsak-Zase




Vsak zase vs Vsak k sebi

nedelja, 11. september 2016 @ 05:02 CEST

Uporabnik: Pozitivke

V zadnjih časih opažam velik socialni trend, ki se močno oddaljuje od starodavnega idealističnega in reformatorskega »vsi za enega, eden za vse«. Trend 'vsak zase' se zelo stopnjuje, vsaj, kot pravim, po mojih osebnih opažanjih.

Morda pa je to le moja percepcija, morda moji notranji občutki, ki jih sama doživljam. Ne vem, bom poskušala opisati, pa boste videli, če se boste s čim strinjali, morda čemu pritrdili. Morda tudi sami čutite ali se počutite podobno in nas je vendarle več. In 'nas več' moramo biti močni, svetli in čim bolj širiti ideologijo nazaj k 'vsi za enega, eden za vse'.

Torej sama opazujem slike okoli sebe in pri tem se mi porajajo občutki, ki sprožijo misli, ki vodijo k čustvom, ki jih izražam ali pa tudi ne, skozi besede in dejanja. Dejanja postanejo moja izkušnja, moja realnost. In v moji realnosti vidim, da se ljudje čedalje bolj oddaljujemo drug od drugega. Čutim, da nekaj ni v redu, moji občutki niso najbolj radostni ob tem.

Ljudje smo že tako vpeti v vsakdanjik, ki nam vsak dan narekuje nešteto obveznosti, mora-nosti in časovne omejitve. Obvezni smo služiti denar, da si zagotovimo vsaj osnovne potrebščine, ki so najnujnejše za preživetje. To je varnost. Varnost doma, strehe nad glavo, varnost prehranjevanja, varnost topline in udobja, ki nam jo nudijo oblačila. In za to moramo hoditi v službo ali kako drugače zaslužiti denar, ki je nujen, da lahko kupiš potrebščine, plačaš dolgove in davke. Torej moramo. Poleg tega pa smo omejeni še s časom. Primanjkuje nam čas za izpolnjevanje lastnih potreb. Morda potrebe po več samote, več miru, več relaksacije (tole trenutno je meni na prvem mestu), morda potreba po končno dovolj časa, da v miru in z užitkom lahko preberem knjigo, ki jo že mesece prelagam iz police na polico. Morda imeti več časa za sprehode v naravo, za meditacijo (ki je idealna skupno 1 uro). Morda obiskovanje kakšnega hobija: tečaj risanja, tečaj zeliščarstva, morda kuhanja, hip-hop mama ples, yoga, učenje saksofona,… lahko imenujete sami. Prepričana sem, da vas kaj svojega veseli, pa morda stalno odlašate/odlašamo, ker preprosto nimamo časa, za kakšno stvar morda celo sredstev in s tem sklenjen krog obveznosti - mora-nosti - pomanjkanja časa.

In kaj je posledica. Ljudje smo čedalje bolj 'vsak zase'. Stalno hitimo, da lahko preživimo, pa vse zgleda tako lepo na zunaj. Lepo mesto, lepe trgovine, lepi avti, lepi, urejeni ljudje. Pa vendar čedalje bolj osamljeni. Sam ne najdeš časa niti za lastne želje oz. čedalje težje, kaj šele, da bi ga našel za druge. Da, druženja, saj so, ne rečem, da niso. Vendar se mi zdi, da so vseeno čedalje bolj površna in plitka. Družimo se na galamo. Gremo ven in se 'sprostimo', spijemo kakšen kozarček, dva in nam je lepo v družbi ljudi, ki jim je na isti način lepo. In potem se pogovarjamo: »Kva je, vidim, da imaš novo frizuro, dobr zgledaš. In, kva dogaja? Kje si kej? Vidš koga? A kej veš kva je z unim.. sej veš, k smo bli nazadnje skup? Kva pa un avto, a si že kupu? Ti stari, zadnč fuzbal ga je pa sekal, a s'vidu kva smo jim nardil?« Haha, malo pretiravam in kot opažate bi znala to bit bolj moška debata.

Bom poskusila še na ženski način? »O živjo, objem, cmok cmok. Kako si? Dober zgledaš! Wow, kje si kupla te čevlje, ful so dobri? Ej, zadnč sm bla pa v mestu in sem vidla unga. A veš, da ni več z uno? Ma ja, saj je bila ful zatežena, stalno mu je najedala. Joj, a si gledala včer Usodno vino? Dobr ne, k Santa Barbara. Kako pa kaj vidva? Ti, naslednji teden grem pa na jadranje. Dej, fajn bod, pa poklič kej, nč se ne vidmo, ful bi se mele za pogovort«.

Tako nekako. Mi je uspelo malček približati, kam merim? Naši pogovori so plitki. In ni za sodit. To je ravno zaradi vsega na začetku opisanega. Nekaj nas stiska v kot, nekaj nas oddaljuje od nas samih in zato smo 'vsak zase'. Postajamo čedalje bolj napeti, tekmovalni, morda celo privoščljivi, šovšljivi, tudi škodljivi. Povezujemo se preko fejsbuka, si poustamo naše slike, slike kje smo bili, s kom smo bili, kaj smo jedli, si šeramo kakšne zanimive, zabavne, duhovite, tudi poučne stvari. Ostali pa to preletijo, se morda na čem ustavijo, lajkajo, tudi pokomentirajo. Opažam, da za daljše filmčke, več kot tri minute, že ni časa. Pa vseeno lajkamo, ker se nam zdi, da razumemo poanto filmčka ali daljšega prispevka. Vendar, če že fejsbuk, potem so ravno ti daljši prispevki tisti, ki nam nosijo tudi odgovore, ki nas o čem poučijo, ki nam odpirajo srce in sočutje.

Ja, sočutje je tisto, ki zamira. To 'vsak zase' pomeni le, da imamo primanjkljaj sočutja, sočutja za druge, do drugih. V Djotiš astrološki napovedi letošnjega leta, ki jo je objavil Adrian P. Kezele in jo najdete na moji fejsbuk strani za začetku letošnjih objav, je g. Adrian opozarjal ravno na sočutje. Sočutje je v letošnjem letu, ki je astronomsko ter z astrološko interpretacijo, zelo stresno leto, prepredeno z nič koliko močnih valov energij, ki nas skušajo na raznorazne načine. In ta skušanja, ki so zelo intenzivna, v smeri veliko napetosti in čustvenega vretja, lahko zajezimo samo s sočutjem. Sočutje vodi k sprejemanju in ljubezni.

Vsi smo ujeti v kolesju, ki nas pelje sicer po različnih tirnicah, pa vendar so občutki podobni. Zato tu nastopi moment 'vsak k sebi'. Vrniti se moramo najprej 'vsak k sebi'. Razumeti, da nekaj ne štima, da nekaj ni več isto. Pa saj spremembe so konstanta, to že vemo. Pa vendar, kljub temu, da ni isto, to kar je, je slabše. In ni nujno, da je slabše. Lahko spremenimo, da bo bolje. Mislite, da sem utopična? Morda res. Želim si verjeti, da je možno. Ne, mislim, da kar verjamem, da je možno. Verjamem, da je možno, da se ljudje lahko prebudimo, če se vsaj za kratek čas obrnemo malo k sebi. Da se umirimo, da razmislimo, da se vprašamo kaj je res in kaj ni, da se vprašamo, kako se zares počutimo, da se vprašamo, kaj bi radi. In prepričana sem, da bi vsi radi, da smo med seboj pristni in iskreni, se sprejemamo takšne kot smo, se razumemo z različnimi osebnimi zgodbami, ker mi ni vseeno zate, ker ti želim dobro, ker ti res privoščim, da si srečen. Če ti gre slabše ali se ti počutiš slabše, čutim s tabo. Sem ti v oporo, ti nudim uteho ali ti ponudim ramo za jokanje. Sočustvujem s teboj in imam sočutje do tebe.

Da ne bo predolg članek…, moram paziti na vaše pomanjkanje časa! Torej, takole sem se izrazila tokrat.
Ne bit vsak zase, bodimo vsak k sebi, v sebi. Ko bomo razumeli sebe, bomo lahko razumeli druge. Zares razumeli. Jih poslušali in slišali kaj imajo povedati – povedati iz sebe! In oni bodo poslušali in slišali nas. Le tako se bomo zares razumeli in ponovno vzgojili sočutje.

Ste se morda kaj našli v tem pisanju ali je res to samo moja predstava?

S sočutjem,
Mely

Vir: www.mychi.si

2 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Socialni-Trend-Vsak-Zase







Domov
Powered By GeekLog