NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

torek 20-okt
  • Naslov pride zadnji

  • sreda 21-okt
  • Jama, reka, gozd tam pa straši

  • četrtek 22-okt
  • 23. Pripovedovalski festival

  • sobota 24-okt
  • Na obisku pri mojstru Plečniku

  • ponedeljek 26-okt
  • Ura pravljic v Knjižnici Jurij Vega

  • sreda 28-okt
  • Ura pravljic v Knjižnici Bežigrad

  • petek 30-okt
  • 70+ TOP ugodnosti - VIP klub za člane ONA-ON.COM

  • nedelja 01-nov
  • Nedeljski bolšji trg - sejem starin

  • ponedeljek 02-nov
  • Pridi na Sekiromet!

  • sreda 04-nov
  • Skupinski plesi z Vrtnico

  • petek 06-nov
  • L. Bernstein: Kandid, komična opereta v dveh dejanjih

  • sobota 07-nov
  • L. Bernstein: Kandid, komična opereta v dveh dejanjih

  • ponedeljek 09-nov
  • Pridi na Sekiromet!

  • sreda 11-nov
  • Maribere: Mazohistka

  • petek 13-nov
  • Izvirna e-mobilna pustolovska igra na Bledu

  • nedelja 15-nov
  • Nedeljski bolšji trg - sejem starin

  • ponedeljek 16-nov
  • Pobeg iz zaklenjene sobe - escape room Maribor

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Smo starši postali služabniki otrok, ker ne poznamo njihovih potreb?   
    torek, 25. oktober 2016 @ 05:02 CEST
    Uporabnik: hetLicht

    Biti starš zagotovo ni lahko. Še posebej zato, ker si nas večina staršev želi najboljše za svoje otroke. Toda kako vedeti, kaj otrok v resnici potrebuje? Kako vedeti, kaj resnično podpira otrokov razvoj? Ob vsej poplavi najrazličnejših informacij , ki jih dobimo bolj kot ne nekako mimo našega kritičnega uma in prepolnih urnikih, se je težko zavestno odločiti, kaj je najboljše za našega otroka.

    Za zavestno presojanje in odločanje je namreč potrebna naša polna pozornost, naš čas in energija, ki pa jih investiramo v glavnem v službo, materialno blagostanje in družbeno mrežo, otroke pa vzgajamo po splošno sprejetih smernicah, ker pač 'to' tako je.

    In kako je 'to'? Eden najbolj očitnih trendov je izogibanje otrokovim frustracijam. Otrok nikakor ne sme občutiti nikakršne frustracije zaradi tega, ker njegovim muham ne ugodimo. Sploh pa se ne sme dolgočasiti! No, ko do tega vseeno pride- kar je tako ali tako neizogibno- takoj 'ustrezno' postopamo, da se izognemo otrokovi 'bolečini'. No, pa daj poglej še eno risanko.. ali pa daj še en košček čokolade... In kar se dolgčasa tiče. no njegovo 'zdravilo' so nešteti tečaji in krožki na katerih naš otrok zapolni svoj 'dolgi' čas.

    Posledice? Razvajeni princi in princeske in utrujeni starši s praznim avtomobilskim tankom. Seveda posplošujem. In karikiram. Sedaj pa zares.

    POTREBE OTROKA

    Če starši poznamo potrebe otroka in jim posvečamo pozornost, ter jih zadovoljimo, potem otrok raste in se dobro razvija. Otrok je srečen. Če te potrebe zanemarjamo, pride do dvoje vrst posledic. Nekatere izmed teh potreb se lahko zadovoljijo posredno in tako pride do motenj v otrokovem značaju; otrok je nestabilen, razdražljiv, nemiren, pretirano nagajiv. Če pa so potrebe popolnoma zanemarjene, pa pride do še hujših posledic; do zastoja v rasti in razvoju otroka. Srečen otrok je torej lahko znak, da njegov razvoj poteka tako, kot bi moral. Sreča pa ni samo znak optimalnega razvoja temveč tudi ena izmed potreb otroka. A o tem malce kasneje.

    Obstaja nekaj vrst potreb: naravne potrebe in umetne potrebe, resnične potrebe in muhe, splošne potrebe in potrebe posameznika. Med njimi razlikovati ni lahko; tako težko je, da zahteva potrpežljivo in vztrajno opazovanje. Vendar rešitev obstaja. Posvetiti se je potrebno otroku samemu, ali bolje 'resničnemu človeku' znotraj otroka, da bi lahko razlikovali med otrokovimi potrebami in muhami. Pri tem pa moramo pozabiti na lastna prepričanja in ideje o tem kaj je dobro in kaj ne za našega otroka. Otrok je tako rekoč odprta knjiga, ki samo čaka da jo preberemo, če smo le voljni in pripravljeni posvetiti svoj trud in čas v otrokov prid.

    Najprej si poglejmo, kaj so to naravne in kaj umetne potrebe. Potreba, ki se rodi iz vmešavanja odraslega v otrokov razvoj je umetna. Primer: starši so prepričani, da se otok ne sme dolgočasiti, zato ga vozijo z ene dejavnosti na drugo. S tem nehote v otroku ustvarjajo potrebo po nenehnih zunanjih dražljajih, ki ga zaposlujejo. Nasprotno pa je potreba naravna, ko se rodi brez takšnega vmešavanja. Primer: otrok spontano, sam od sebe, izrazi željo po obisku npr. muzeja. Vendar moram takoj napisati, da je napačno misliti, da je potrebno vse umetne potrebe odstraniti. Nekatere so namreč bistvene za življenje v družbi, vendar večinoma izhajajo in pripadajo odrasli miselnosti: otroku jih moramo predstaviti takrat, ko le-ta doseže primerno zrelost za njihovo razumevanje.

    Vmešavanje odraslih v otrokov razvoj je lahko pozitivno ali negativno. Dejanja in vmešavanja odraslih so lahko nepotrebna ali celo škodljiva. Pogosto pa jim spodleti tudi takrat, ko je njihovo vmešavanje potrebno in tega ne storijo.

    Pogledali smo si razliko med naravnimi in umetnimi potrebami. Situacija postane še bolj zapletena, ko začnemo preučevati razlike med resničnimi potrebami in otrokovimi muhami. Ko enkrat priznamo enkratnost posameznega otroka, ugotovimo, da ni nobenega pravila, po katerem bi lahko ugotovili ali je potreba resnična ali zgolj muha. Nekaj kar je muha za določenega otroka, je za drugega otroka resnična potreba. Tu se moramo zanesti na lastno modrost, sposobnost poslušanja in opazovanja otroka, ki so edino vodilo pri razlikovanju resničnih potreb od otrokovih muh.

    Dodam naj še naslednje: medtem, ko spadajo splošne potrebe, ki so skupne vsem otrokom, med resnične potrebe, so individualne potrebe posameznega otroka lahko resnične ali zgolj njegove muhe. Tudi na tem mestu se moramo zanesti na lastno sposobnost presoje, saj tudi tu ne obstaja nekega pravila.

    Sedaj pa si za boljše razumevanje poglejmo najpomembnejše splošne resnične potrebe otrok:

    Telesne potrebe, kot so higiena, zdrava prehrana, skrb za dobro zdravje in rast otroka. Te potrebe so nam bolj ali manj poznane, saj jim posvečamo največ pozornosti, vseeno pa je še vedno prostora za izboljšanje. Malo manj znane so nam otrokove psihološke potrebe.

    Na prvem mestu je tu potreba po sreči. Če je otrok srečen, potem njegov razvoj poteka tako, kot je treba, da so njegove resnične potrebe v veliki meri zadovoljene. Vendar sreča ne pomeni odsotnost frustracije, sreče ne moremo enačiti s smehom, vzklikanjem, ploskanjem z rokami in tekanjem sem in tja. Sreča je v prvi vrsti sprostitev, osvoboditev napetosti vseh vrst, prisotnost v tišini in miru, čemur se pridruži tiha radost, nasmeh, zasidranost sladke prisotnosti znotraj otroka in prijazen pogled v svet. 

    Poleg sreče je za otroka zelo pomembna potreba po rasti in razvoju. Pravzaprav sta rast in razvoj zakonitosti obstoja. V razvoju pa otrok ne bi smel biti pasiven, podrejen. Za otroka rast pomeni delovanje, aktivnost preko česar njegovo telo pridobi moč, odpornost, zdravje, njegov um postane oster, buden, sposoben razmišljanja, presojanje in odločanja, narašča njegovo znanje in njegova sposobnost to znanje uporabiti. Rast je aktivnost, ki zanima in zaposluje njegovo celotno bitje.

    Telo raste z asimilacijo primerne hrane, z gibanjem in telovadbo. Čustva se razvijajo preko odnosov z drugimi ljudmi, živalmi in rastlinami in vsem, kar je lepo, z izmenjavo občutkov in čustev, ki tej rasti pa veliko pripomore tudi harmonično okolje. Um pa raste z soočanjem z različnimi predmeti in situacijami, z opazovanjem, eksperimentiranjem, izumljanjem in odkrivanjem, torej z asimilacijo svobodno sprejete 'umske hrane' in izmenjavo idej in izkušenj.

    Zaradi vsega opisanega daje aktivnost pečat otroštvu. Aktivnost pa prinaša zaželene sadove samo, če je svobodna, ki se spontano rodi znotraj otroka, ko pride v stik z zunanjimi predmeti in ljudmi.

    Ko otroka zanima to kar počne pomeni, da je njegovo dejanje smiselno in vodi do želenega cilja in tako pomembno prispeva k otrokovemu razvoju. Kadar otrok nekaj počne z zanimanjem se koncentracija na predmet pojavi popolnoma spontano in otrok si spontano želi delo dokončati; občutek, da je nekaj dosegel, da mu je nekaj uspelo je nagrada, ki jo pričakuje in si je želi. 

    Če opazujemo otroka, ki mu je dana popolna svoboda (tu seveda ni govora o otrokovih umetnih potrebah in muhah), lahko vidimo, da je njegova aktivnost polna zanimanja in koncentracije. Ko je otroku neko delo všeč, je njegova naravna tendenca, da delo opravi tako popolno, kot le more. Precej časa bo posvetil temu, da svoje delo izpopolni in očitno je, da s tem nekaj pridobi in uboga neko globoko zasidrano nujo oz. občutek.

    In to nas pripelje do potrebe po lepoti. Prepoznavanje lepote v umetnosti je nekaj, čemur otrok še ni dozorel- vsaj v večini primerov. Kljub temu pa v otroku obstaja nagnjenje k harmoniji in lepoti v njegovem delu. Otrok je zainteresiran v lasten razvoj in samoizražanje je del otrokovega razvoja.

    Tisti aspekt lepote, za katerega je otrok najbolj občutljiv izhaja iz harmonije človeka (starša) z njegovimi (starševimi) globljimi, plemenitimi lastnostmi. Otrok je bolj občutljiv za moralno -če se lahko tako izrazim- lepoto osebe (starša), kot pa za fizično lepoto. Darežljivost, trdnost, ljubezen, nesebična junaška dela v njem vedno najdejo odmev, saj vzbudijo njegova čustva.

    Od potrebe po lepoti smo prišli k potrebi po neodvisnosti in svobodi, ki je mnogim dobro znana. Neodvisnost in svoboda pogojujeta otrokov optimalni razvoj. Seveda tu spet ni govora o svobodi glede umetnih potreb in muh, temveč o otrokovih resničnih potrebah in notranji iniciativi. Bolj ko se otrok razvija in bolj ko se zaveda, bolj postaja občutljiv za omejitve njegove svobode.

    Poleg svobode, je za otroka pomembna tudi potreba po varnosti. Pri tem gre za otrokovo potrebo po zagotovilu, da njegov razvoj ne bo oviran. Morda gre za občutek, da sam še ni dovolj zrel za soočenje z vsemi življenjskimi situacijami in da mu tiste, ki jim ni kos ne smejo biti vsiljene. Otrok si želi zagotovila, da bo v težavah prejel vso pomoč odraslega in da njegova prošnja ne bo zavrnjena. Otrok mora vedeti, da mu bo na voljo pomoč odraslega kadarkoli bo potreboval razlago, informacijo, čustveno ali fizično podporo. Vendar pa mu pomoči ne smemo ponuditi, kadar zanjo otrok ne zaprosi sam. Kajti takrat tako rekoč 'uničimo' vrednost njegove aktivnosti. Vsako dejanje, vsaka aktivnost je za otroka eksperiment; ne smemo ga oropati za sadeže tega eksperimenta.

    V resnici svoboda in varnost nista medsebojno izključujoči. Otrok mora biti svoboden; mora čutiti, da mu je svoboda zagotovljena,hkrati pa mora čutiti, da mu je zagotovljena tudi pomoč v težavah. 

    Povezana z varnostjo je otrokova potreba po uspehu v njegovih eksperimentih oz. aktivnosti. Otrok je sposoben velikega navdušenja, pa tudi potrtosti, če njegova pričakovanja glede rezultatov niso izpolnjena. Zato je potrebno, da otroku ne naložimo naloge, ki je zanj pretežka. Neuspeh zanj ni koristen; ne spodbuja ga k akciji, temveč mu vzame voljo.

    Veselje ob uspehu ali dosežku, ko uspe premagati težave, je ena izmed glavnih spodbud k delu in aktivnosti, kajti za otroka pomeni dokaz, da napreduje. Dobro je, da otroka povprašamo, odkod to veselje izhaja, ki ga čuti ob dosežkih, saj bo tako razvil sposobnost samorefleksivnosti in dobil zavesten stik z njegovim notranjim doživljanjem. 

    Del otrokove potrebe po varnosti je njegova potreba po redu. Vendar se otrokov red le redko sklada z redom staršev. Kar otrok potrebuje je, da vedno lahko najde stvari, ki jih potrebuje, na mestu, kjer jih je pustil. Starši pa imamo največkrat drugačne predstave o redu. Pogosto oštevamo otroke, ker svojih igrač ne pospravijo na mesto, kamor spadajo. Zato je pametno v hiši določiti mesto, ki pripada samo otroku in ga bo sam urejal po svoji volji. 

    Obstajajo tudi potrebe, ki so čustvene narave, čeprav lahko opazite, da pravzaprav vse otrokove potrebe vsebujejo čustveni element. Najpomembnejša je potreba po naklonjenosti, sočutju in ljubezni, ki morajo temeljiti na pravem razumevanju in ne na prepričanjih, predstavah in idejah staršev. Biti starš pomeni biti 'roka, ki pomaga', vodnik, ki otroka spremlja na njegovi poti samo-spoznavanja in samo-mojstrstva (self-mastery).

    Prevod in priredba Gita mateja de Laat

    Vir: Pavitra: Education and the Aim of Human Life

    http://solanadomu.weebly.com/index.html

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • http://solanadomu.wee...
  • Več od avtorja hetLicht
  • Več s področja * Osebna rast in odnosi

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Smo starši postali služabniki otrok, ker ne poznamo njihovih potreb? | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2020 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 1,38 seconds