Sčasoma se bom morda le »streznila« in prenehala hrepeneti po svojih dosežkih, saj je to morda le želja po dokazovanju, želja po otipljivih dokazih moje tako imenovane vrednosti. Ampak sedaj še nisem tako daleč, sem šele v začetniškem odvajanju od odvisnosti od te težnje.
S tem sicer nikakor ne preziram, omalovažujem ali podcenjujem teh tako imenovanih otipljivih, deloma preverljivih in izmerjlivih rezultatov človeške dejavnosti, prizadevanj in nenazadnje ukvarjanja z razvijanjem in negovanjem samo njemu lastnih talentov...
Vendar človek tudi ni samo nek avtomat, ki bi moral neprestano bruhati iz sebe neke materialne in duhovne proizvode, torej ni eden in edini namen njegovega bivanja tekmovanje s svojimi sodobniki, kdo bo osvojil čim več takšnih in drugačnih medalij, odlikovanj, priznanj, njegovo življenjsko poslanstvo torej ni v tem, da bi se moral počutiti kot brezhibno delujoč čudežni strojček, ki v kar se le da kratko trajajočih časovnih presledkih iz sebe množično siplje same neoporečne »izdelke«, po možnosti ne le iste vrste, ampak čim bolj raznolike, zanimive, osupljive...
Kot da se ta čudežni strojček nikoli ne bi smel utruditi, si malce oddahniti in upočasniti svoj tempo, ali celo za krajše obdobje navidez brezdelno obmirovati. Vendar slej ko prej pride tudi do tega, ker ta tako priročen strojček ni tako izdelan, da je kdaj pa kdaj svojemu »delodajalcu« ne bi zagodel – včasih je muhast, svojeglav, sploh pa zelo daleč od tega, da bi bil vsaj trohica tega, za kar se tako napreza in kar si morda dopoveduje sam pri sebi – da je popoln in da je samozadosten. Ko se ujame v to slepilo, potem mu res ni več pomoči po kakšnem usodnem »karambolu« oziroma kadar doživi kakšen »kratek stik« in pregori. Takrat si šele zares vzame čas in lastna nemoč ga hočeš – nočeš prisili v razmišljanje, kaj pa zdaj, ko je tako rekoč »neuporaben«, »nekoristen«, ko več s svojim delovanjem ne more izvabljati občudujočih pohvalnih besed in priznanj.
Takrat ga stisne pri srcu, katerega se šele sedaj začne polneje zavedati, saj poprej, ko je bil še na višku svojih moči in odličnega zdravja, sploh ni imel časa razmišljati še o čem drugem kot pa o svojem delu, ki mu bo prineslo uspeh in to mu je bilo edino merilo vrednotenja samega sebe. Morda ob tem spozna, da je v času svojega »brezhibnega delovanja« ne le pozabil na vse drugo okrog sebe, ampak je preslišal celo svoj resnični jaz, spregledal blagodejni učinek trenutkov »brezdelja«, uživanje v čisto preprostem bivanju in nenaprezanju, pozabil na hvaležnost za svojo enkratnost in sploh za privilegij svojega obstoja, bivanja...
In šele v obdobju »mirovanja« in »okrevanja« doživi neko bolj poglobljeno zavedanje, na stvari začne gledati še s katere druge perspektive, ne samo z vidika uporabnosti in koristnosti, na površje prihajajo potlačeni in namenoma zapostavljeni občutki, čustva, doživljanje – šele sedaj zares postaja polnokrven človek v vsej svoji razsežnosti, saj je bil poprej malodane brezčuten robot, programiran za vrhunske dosežke...
Sčasoma se bom morda le »streznila« in prenehala hrepeneti po svojih dosežkih, saj je to morda le želja po dokazovanju, želja po otipljivih dokazih moje tako imenovane vrednosti. Ampak sedaj še nisem tako daleč, sem šele v začetniškem odvajanju od odvisnosti od te težnje.
