Kaj je življenje? To besedo ali dejanje si lahko vsakdo razlaga po svoje, vsak lahko ob tej besedi pomisli na različne asociacije. Kot lahko ob misli na človeka pomislimo na sedem milijard različnih osebnosti, značilnosti in slogov. Obnašanja, socializacije, oblačenja ali čutenja.

Življenje je za vsakega izmed nas tisto, kar postanemo in kar živimo. Življenje lahko pomeni tudi živeti Sebe. Z nasmehom in radostjo, ob pravih prijateljih in vznemirjajočih dogodivščinah, raziskovanju in iskanju … zaklada. Zaklada Sreče.

Ko ob dotiku narave, sonca, glasbe, zvončkov, ljubezni, čustev začutimo Tisto človeškost obstoja, se počutimo žive. Plešemo v dežju, škropimo in skačemo po lužah. Se nastavljamo sončnim žarkom, ki nam izvabljajo nasmeh na obraz. Se prepustimo ljubljenju in dotikom ljubezni, mrmramo v zvokih poljuba. S prijatelji doživljamo neskončne salve smeha in hihitanja, se objemamo in čutimo povezanost. Pripadnost. Imeti priložnost doživeti vse koščke življenja je privilegij. Naša odločitev in vedno možnost. Izbire.

In tako življenje PIŠEMO sami. Naši gibi so naše besede. Naša dejanja so črke, ki skačejo po prazni površini lista. Mi sami smo nepopisana knjiga, ki jo ustvarjamo. Jo živimo in z našimi odločitvami tkemo besedne zveze v stavke, povedi … Zgodbe. Mogoče je to poleg zapisa človeka v zgodovino in želje po večnem življenju eden poglavitnih razlogov za razvoj pisave. In po tisočletjih razvoja človeštva je prišla tudi potreba po raziskovanju naše pisave, ki je naš gib, naš obstoj – naš osebni pečat, ki ga pustimo na papirju.

Ljudje svoje čutenje in močna čustva najraje izražamo z besedami. Dejanja so za nekatere neotipljivo dejstvo in kmalu utonejo v pozabo. Pisana beseda pa ostane.

Včasih smo raje napisali pismo, v katerem smo izrazili svoje mnenje,izpovedali ljubezen ali pa opisali svoja doživetja, saj je bilo lažje, če je sogovornik bral naše besede, kot pa če bi se z njim soočili na štiri oči. Danes nekateri napišejo elektronsko pismo ali pa svoja občutja zadržijo zase. Postali smo generacija neizraženih ali neizrazitih čustev, vpletli smo se v družbena omrežja, kjer se pogovarjamo z računalnikom in le redko stopimo skozi vrata in pogledamo v svet z odprtimi očmi. Očmi, ki čutijo in dojemajo vsak vetrič narave. Pozabili smo zajemati življenje z veliko žlico, saj je to danes postal sinonim za materializem, »bogatunstvo«, kazanje v dobrem avtomobilu, postajanje pred sanjsko hišico in kazanje svoje najsvetlejše plati pri izhodu v družbeno okolje. Pozabili smo pokazati, kdo smo in kaj zmoremo ustvarjati, ustvariti.

Življenje. Zakuriti ogenj z lastnimi rokami, ustvarjati s srcem in pokazati, kaj čutimo, zakaj smo veseli. Doživljati popotovanje diha, utrip srca in kroženje energije po telesu s telesom, gibati se. Zakričati na ves glas. Prijeti sonce. Doseči osebno zadovoljstvo, uspeh. Ujeti kapljico dežja. Zamižati in se nasmehniti. Objeti drevo. Zaživeti osebno integriteto. Zaplavati v morje priložnosti. Napisati besedo, ki nas najbolj zaznamuje. Poslušati. In biti vsaj malo nor. Normalnost naj bo izmuzljiva. Ker najlepše je … Poskusiti. Živeti. Izziv. 
In ob tem globoko vdihniti vsak Trenutek … Življenja.

Ines Meznarič

Vir: www.mychi.si