Eden od Vodnarjevih vplivov se kaže v želji, da bi bili vsi ljudje enakopravni. Vsakdo je avtoriteta samemu sebi, vsakdo ima enake pravice in seveda tudi dolžnosti kot vsi ostale. Načeloma so torej vsi ljudje enakopravni.

Tako je o splošnih pravicah določila OZN. To so pogoji, ki omogočajo človeka vredno življenje. Načelo:" Veljam prav toliko kot drugi in sem povsem normalen človek", pa ima poseben pojav. Tako npr. učitelj med poukom vedno težje postavlja učencem zahteve zgolj z uporabo svoje avtoritete, ampak se mora učiti, kako ravnati s svojimi učenci. Vsiljeno spoštovanje do "starejših" in "velikih" ne velja več, velja le še medsebojna pozornost in priznanje.

Tudi v odnosih med spoloma se vedno bolj kaže zahteva po enakih pravicah. Moški in ženske smo različno zgrajeni in drugače polarizirani. Oboji imamo lastne izrazne oblike. V nekaterih državah ženske vse pogosteje terjajo pravice do enakopravnosti in samostojnosti, drugje pa so moški na vrsti za emancipacijo.

Za ves svet je značilna začasna ali trajna preseljevanja narodov, skupin in posameznikov. Vsak dan leti na milijone ljudi okoli zemeljske oble. Preseljevanje in reke beguncev spremljajo značilnosti narodov in kultur. Prebivalstvo, ki prihaja iz vseh vetrov Zemlje, bi rado okusilo pridobitve "zahodnega" sveta: svobodno izražanje mnenj in nazorov ter materialne blaginje. Če se priseljenci prilagodijo novemu okolju, v katerem se želijo naseliti, imajo dobre možnosti in tudi pravico do enakopravnih položajev v družbi. Kdor pa obtiči v svojem lastnem kulturnem izrazu, ga hitro izločijo, in tako se na koplje različne težave.

Vsaka skupina skuša uveljaviti lastne poglede, pravila in vrednote. Vendar mar ni to že znamenje nekega povsem drugega časa? Ali pa gre le še za nadaljni obrat kolesja nasprotij in bomo čez nekaj stoletij obtičali na istem mestu kot smo danes? Koliko je vredno načelo enakopravnosti v dejanjskem življenju? Tukaj? V vzhodni Evropi, Srednji Aziji, Afriki ali Južni Ameriki?

Mar ni ravno enakopravnost pokazatelj kakovosti čovekovega življenja na Zemlji? Saj je vendar vsak človek edinstven, drugačen od sočloveka! Je bitje, posameznik s posebnimi lastnostmi in ne klon nekega robota. Kako bi torej različna bitja mogla kdajkoli enakopravno sobivati?

Mnogo družbenih struktur je osnovanih hierarhično, tako tudi večina organizacij in podjetij. Običajno jih vodi majhna skupina ljudi, ki jo sestavljajo idejni vodje in načrtovalci. Pod njimi je srednja, izvršilna skupina, ki se v določenem času vzpne v vrh in ki jo sestavlja široka množica delavcev in uslužbencev.

Struktura ima obliko piramide. Kadar je piramidna struktura harmonična in usklajena v dobro vseh sodelujočih, deluje optimalno. Če pa je spodaj osnova preširoka in vrh prenizek, ljudje bedno živijo, ko namreč manjka vrh, nastane kaos.

Indijski sistem kast je imel sprva duhovno zgradbo. Od silnic, ki so tekle skozi njo, so lahko vsi udeleženci prejemali največjo mero razpoložljivih moči. Vrh je prestrezal svetlobo in modrost in ju posredoval spodnjim ravnem, podobno kot pri koncetričnih krogih, ki nastanejo ob padcu kamna v vodo. Najvišje so bili tisti, ki so zaradi svojega notranjega razvoja najbolj dovzetni za božanske impulze.

Sledili so jim svečeniki, ki so imeli nalogo da od zgoraj sprejeto sporočilo uresničijo v svojem življenju in ga razširjajo dalje. Sledili so jim verniki, nazadnje pa vsi tisti, ki dotika svetlobe še niso mogli prejeti ali ga prenašati dalje, saj so jih še vodili podzavestni impulzi in so torej še živeli povsem povnanjeno življenje.

V teku mnogih stoletij je sistem kast žal kristaliziral in danes ne obstaja več v prvinskem pomenu. Raznoliki sloji so sedaj strogo ločeni med seboj, tako da ne more nihče zapustiti svoje kaste. Sprva je imel sistem kast duhovno ishodišče in je vsem udeležencem dajal prilžnost za "dvig", kajti vsi so vrhovno vodstvo doživljali kot dobro in zdravilno. Samoumevno je bilo, da je od tod prihajal tok moči in modrosti, o čemer poročajo številna stara indijska izročila.

V Vodnarjevi dobi izginevajo vse umetne meje, ki jih je postavil človek sam, torej tudi strukture moči, ki so nastale zaradi razlik v mentalnem razvoju. Vsakdo išče mesto, ki mu pripada, in se zanj bojuje. Čuti, dac tako mora in ta napor mu jemlje vso energijo. Vsakdo ima drugačne talente in kvalitete.

Idealno bi bilo, ko bi lahko vsakdo izkoristil svoje sposobnosti za to, da bi služil družbi. Takšna zamisel je bila osnova za komunizem, sedaj pa je temelj sodobnega kadrovanja v zaposlovanju in vodenju. V komunizmu so kvalitete vseh ljudi služile blaginji družbe, v sodobnih podjetjih pa logiki dobička. Tako je človek samo kapital. Svoje sposobnosti mora kar najbolj izkoristiti, da bi se delovni kapital čim bolj povečal.

Največkrat je to vzrok za konflikte. Na poti do željenih položajev se ljudje poslužujejo prilizovanja hierahiji nad sabo, ob sebi ali pa pod seboj teptajo vse, kar jih ogroža. Konkurenca velja za zdravo. Ljudje poskušajo neprestano dokazovati in postanejo zavistni, kadar nekdo drug zasede delovno mesto, ki bi si ga želeli zase.

Namesto da bi človek izhajal iz lastne vrednosti in moči, ki mu jih dala narava, se počuti nepotrjen in manj vreden. Zato skuša občutek nadomestiti, izravnati, in tako tlači in izničuje svojo resnično notranjo vrednost. Vodnarjeva težnja po enakosti se srečuje s težnjo po samopotrjevanju, ki je vselej v škodo drugih.

Kako lahko premagamo takšne trdovratne ovire- kajti samopotrjevanje je gonilni temelj življenja na Zemlji? Kako v sebi najti odgovor, ki bo ubran z zahtevami Vodnarja? Le brezmejna, torej božanska ljubezen lahko premaga samopotrjevanje. Zaradi požrtvovalnega služenja tej ljubezni se v človeku lahko osvobodi božansko počelo. Ta ljubezen mora postati temelj vsega življenja.