Sedim v kupeju vlaka, nasproti mene pa mlad parček, ki vseskozi skrbi za moje kratkočasje. Ugotavljam, da se niso časi prav nič spremenili. A ne z vidika ljubezni - te je bilo še najmanj opaziti, z vidika razmišljanja. Najmanj pol ure časa sta porabila za to -kako napolniti želodec ob 22.30, da se razume.. Nekako takole…

»Lahko ti spečem meso če hočeš! Mama mi ga je dala v potovalko za tebe!«
»Ne bom jedel mesa!« odgovori fantič še dokaj normalno.
»A ti spečem jajčka?« se mudi punci naprej.
»Ne! Tudi jajc ne bom!« odgovori brezvoljno.
»A ti spečem mladi krompir s čebulo? Zraven pa naredim še solato!« sili v njega.
»Pa kakšen krompir! Kaj ga imaš v potovalki?« se namršči.
»Ne, dragi! Kupila ga bova. V Dan in noč ga imajo!« se punčka navduši.
»Ajde. Potem mi pa speči ta tvoj krompir!« se končno strinja, da ima mir.

»Kaj ti še skuham? Boš čaj?« se trudi naprej tale »mamica«.
»Pa kaj vem, če bom žejen ali ne bom žejen?« komaj spregovori.
»Ja. Skuhala ti bom čaj!« zaključi.
»Veš kaj, kaj pa…če bi še palačinke. Te so na en, dva tri.!« še ni konca.
»Ne bo jih. Sploh nisem lačen…!«

Bližamo se izstopni postaji. Fant lepo vzame svojo potovalko, nakar mu punca na prazno ramo potisne še svojo.
»Kaj pa je zdaj to?« jo začudeno pogleda.
»Srce moje, pa ti si dedec! Jaz sem pa ženska in bom nesla samo vrečko s krompirjem.«
Prav smešno ga je bilo videti, tako otovorjenega iz obeh strani. Spominjal me je na mladega oslička… Potovalki nista bili majhni, ravno nasprotno. Zelo veliki sta bili. Prave »bejbe« znajo poskrbeti za ravnovesje, kajne dedci?!