Podrejeni smo življenju
in smrti, vežemo se na karmo,
vrtimo se v krogu zaradi
želja, vezanosti, zamer...
Sestopimo iz kroga, predajmo se
božji volji in se dvignimo v
svetlobo.

Iz božje hiše prihajajo vedno
ista sporočila, igra ista glasba,
mogoče le na različne instrumente
prilagojene kraju in času.
Prilagojena je zavesti poslušalca.
Le Bog ostaja isti.

Prošnje, molitve, meditacije
glasba, mantre, misli in odprto srce
so poti do Boga ter svetlobno
energijo, s katero se očisti žalost,
razsvetli zavest in odpre pot
resnični ljubezni, svetlobi, miru.

Vse ostalo je le pomoč in navdih,
ko se odločiš in greš na to veliko
potovanje.

Milka

Srce hoče biti smreka,
visoko rasla smreka
v višine do neba,
zeleno dišeča deklica
z velikimi stopali v koreninah,
ki preskočijo skalovje
in ji prinesejo v naročje
gnezda ptic z vseh strani.

Srce hoče biti smreka,
smreka pojoča med vršaci v vetru,
kjer ptice pojo svojo pesem o jutru,
v katerem se prebujajo besedne rose
in svetlobne iskre sreče,
ki poljubljajo žareče oblake
skoz drvenja časa.

Iz pradneva
stožinski jambor
bel sameva
v jutro
šmarne maše
v brezglasno
žitje naše

Marmor spi
v razkroju
iz prvin
pretrdih
se ne gane

Biti
klepsidra v kamnu
klesanec
nakrušen kip
razdoneli grom
podoživeto dušje
pesek v puščavi

V svojih dušah smo vsi ljudje,
na obličju te zemlje, bratje in sestre,
vendar smo tisti, ki delimo isti jezik,
kulturo, dobrine, malo bolj,

V svojih dušah smo vsi ljudje,
na obličju te zemlje, bratje in sestre,
vendar smo tisti, ki se poznamo med sabo
in delimo vse dobro, slabo in hudo, malo bolj,

V svojih dušah smo vsi ljudje,
na obličju te zemlje, bratje in sestre,
vendar smo tisti, ki delamo na sebi in
ki si znamo izrazit hvaležnost za vso pozornost,
ki smo si jo v času našega bivanja naklonili,
vedno malo bolj.


Stojan Svet

Po krhkim steklenim napočenim zvoncem
prednikom, nam in tudi zanamcem
polagajo gomile krizantem na grobove
in gradijo med sorodstvom mostove
s preštevanjem dobrin in količin.
Z armado besed in suhoparnih številk
se bahavost vzpenja visoko v nebo
in moti mir mrtvih, ki ga s sabo odneso.
S prekladanjem rož, sveč in oljenik
hoče živ postati sam sebi božji svetnik
s premikanjem spominov iz tuzmskega kraja
na drugo stran, onkraj vic in svetega raja.
Res je, ob grobu kdaj zraste drevo,
cipresa ob jami, ki ne ozeleni samo,
pod njim se zaseje trava in plevel,
osat, ki ne bo nikoli povsem ovenel.
Veje drevesa trepetlikajo le jezo in strah,
ptice nad goličavjem zime zajame preplah.
Deževje ledeno na "Vse svete" spregovori
o krhki lupini živih bitij in opominja ljudi.
Toča izklesti zelene veje višje rasti
in namoči tla, da se plevel še bolj bohoti.
Bog opomni obpotne, prašne in votle ljudi,
ki jih bolezen, zavist in žalost pesti:
Nikar ne zasajajte hotov v zenice oči,
v zrkla, ker se mrtvemu pod zemljo oko orosi.
Zalivajte raje svoje notranje suho drevo,
da jutri ob gomili plevela usahnilo ne bo.
Atlantida se je potopila na dno morja,
a jeziki še vedno rastejo na prašni krpi srca.
Listje in ljudi veter ob grobovih zanaša,
človekove čenče biča in oponaša.
Bo naša glava ležala v grobu, utrujene veke,
vsem nam bo zazvonilo: AMEN NA VEKE!
Ne hodite k umrlim brez duše ponižne na grob,
ne izrekajte umrlim vaših človeških sodb!
Mrlič najraje sam v jami mirno spi,
pokopal je svoje spomine na žive ljudi.
Ni mu mar za razkazovanje, živečih bahavost,
za krizanteme, za človeku lastno lokavost.
1. novembra pojdite skromni v prostor umrlih
s spošljivo sentenco v svojih srcih.
...o0o...

Piše: Tatjana Malec

Joj, moji beli soški kamni,
nevidni in neslišni popotniki voda,
ki brusite svoje okroglaste oblike
in drvite s šumenjem Soče mimo mene.
Le redko se vas dotakne sreča moje roke.

Joj, en kamen je name čakal z razpoko,
nagrizen od bolečine v strugi, joj!
Razmaknjen v duši, v mišicah trdote, joj,
razjeden in zlizan v prvinah svojih prvih zob,
z usti odžeje, ki jim voda je urezala svoj čas
in spomin na mah zeleni.

Joj, kako neprilagodljiv je bil ta kamen,
prebijal in valil se je z bolečino mojo,
skoz blede oči čistih vod, s čipko zarje v laseh
in snovmi obilja smaragdno zelene govorice.

Kamen moje mladosti, ostal je skoraj brez duše, joj!
V prosojnih kapljah Soče si je izpraznil vse moči,
ta beli kamen deviških let, ostal je brez ostrin,
zaprta roža, pozaba deklice iz davnin.

Koliko praznih rok moj kamen išče,
ko v prvinah svojih spremenjenih gub preskakuje ovire
in spreminja dan za dnem zdavnaj začrtane smeri,
zamaknjen spremljevalec v sile brzic, tolmunov in valov,
božajoč deviške prsi duše skoz neskaljeni mir,
iskaje svoj izgubljeni obraz mladosti,
strt v duši se ob ločju oklepa »Proda«
in me z vsem telesom, ranjen v dušo, išče.

…o0o…

Napisala: Tatjana Malec

Sama moram ostati, v tišini sama.
Nihče me ne sme motiti,
ko bom razmišljala o svojem stvarniku
in se pogovarjala
s svojim filozofskim bogom,
ki leži v dolgi vrsti krst mojih prednikov.
Zapustil mi je verige, svarila
in številna vprašanja.
Vprašam ga kako je z besedo dvom,
ki venomer hoče izraziti s svojo dvojnostjo.
Besedo, ki je zakleta, prekleta in sveta obenem
in z geni ugnezdena v jeziku.

Po neki vzvratni sledi otroških spominov
sem stopicala čez molčeče obrobe praznin,
le tema se je dotikala robov mojih oči.
Naključno sem se znašla tu, na območju,
kjer sonce ustvarja zlato ravan in rožno polje,
v podobi kakršna sem, s številnimi vprašanji.
Zazrla sem se v snežnobele obline oblakov
in na klepet povabila Stvarnika,
ki živi v preživelem spominu med šmarnicami
na oltarju mladostnih molitev
s posvečenim imenom neskončnosti.

Kabir, moj priljubljeni pesnik in mojster je pred mnogimi stoletji pel pesmi svojim učencem. Tale je o drugi strani, ki naj bi jo dosegla, ti in jaz, zdaj, ne ko se najina pot tu konča.
Zato sem jo prevedel samo zate :)

Razum,
kako nameravaš doseči
drugo stran?
Tam ni,
nobene ceste pred tabo,
nikogar na njej,
niti cilja tvojega potovanja,
na dosegu očesa.
Tam ni,
nobene reke, nobenega čolna,
nobenega čolnarja, niti vrvi
in nikogar, ki bi te potegnil noter.
Tam ni,
nobene vode, nobene zemlje,
nobenega neba, nobenega sonca,
nobenega telesa, nobenega razuma,
nobenega ega,
kako ti bo to uspelo?

Kabir pravi:
Opusti svoje fantazije,
in postani pristen, neizmišljen.


Stojan Svet