Sama moram ostati, v tišini sama.
Nihče me ne sme motiti,
ko bom razmišljala o svojem stvarniku
in se pogovarjala
s svojim filozofskim bogom,
ki leži v dolgi vrsti krst mojih prednikov.
Zapustil mi je verige, svarila
in številna vprašanja.
Vprašam ga kako je z besedo dvom,
ki venomer hoče izraziti s svojo dvojnostjo.
Besedo, ki je zakleta, prekleta in sveta obenem
in z geni ugnezdena v jeziku.

Po neki vzvratni sledi otroških spominov
sem stopicala čez molčeče obrobe praznin,
le tema se je dotikala robov mojih oči.
Naključno sem se znašla tu, na območju,
kjer sonce ustvarja zlato ravan in rožno polje,
v podobi kakršna sem, s številnimi vprašanji.
Zazrla sem se v snežnobele obline oblakov
in na klepet povabila Stvarnika,
ki živi v preživelem spominu med šmarnicami
na oltarju mladostnih molitev
s posvečenim imenom neskončnosti.



V božji dimenziji skoz razdalje let
sem mu skozi šepetanje vetra v drevesih
in razpihani pelod pošiljala vprašanja,
položena v svileno mrežo krošenj,
ki so v svoji mladi bujnosti razcvetele,
a ni mi odgovoril.

Razdeljena sem mu govorila o vsem,
kar me teži navznoter obrnjeno,
da bi zvedela kako si je zamislil ta svet.

V tihoti strmim, molčim, počasi gorim in čakam.
Tako kot ob svitu svetlobe človeku zastane dih,
zaide sonce in listje zaniha v dlan.
Bela smrt tedaj hudourno pogolta življenje
in Stvarnik ostaja nem, ne da bi odgovoril.
»To bil lahko bil tudi očitek božji popolnosti«,
si spregovorim dobrohotno sredi jesenskega polja.

Bog je dopustil vstajenje svojega trupla
in potegnil lestev za seboj, si mislim.
Moje srce se ziba sem ter tja v zalivu oseke
in se guga na mrtvi točki številnih vprašanj.
Sama sem, sama v iskanju odgovorov.
Ni ga bilo k meni, ko sem ga klicala.
Ne s telesom, ne z duhom, ne v besedi.
Tu sem ostala sama, tiha in ranljiva.
Moj čas za odgovor še ni napočil.

Na moje povabilo se odziva
le govorica vetra in šumenje voda.

V žilah se oglasi kri mojih pradedov.
Misel se odžeja. Mokra sled mi dušo shladi.
Razgoreli ogenj v zatišju spomina
me je globoko ogrel in prevzel.

Kakor, da se je stvarnik oglasil
v belih brezah z dobrohotnim glasom vetra,
brez besnenja nevihte, valovanja polja,
bučanja krvi in morja.

Glas v vršacih mi pove,
da ne jaz in ne Bog nisva le prah.
Le redko kdaj se dogodi, da v eni sami besedi,
podobi izkopani iz spomina srce tako zagori.
To je bilo prvo intimno srečanje s Stvarnikom
čigar duh je zašel v kovačnico domislic,
vprašanj in domov o človeški pameti.

Zvezana z jermenjem ob belo brezo minevam,
Bog pa večno živi in kraljuje v zgornjem delu neba.
Mar ne vidi temno rdečih rek, premalo vere,
drugačne nazore, nova človeška spoznanja
in človeške zablode, brezbrižnost in rop.
Zaradi njegove oddaljene vsemogočnosti
in zveriženih poti človeka po njegovi podobi
je človek v labirintu usode vedno bolj zadržan,
ko se sooča s svojo izvirnostjo po samosvoje,
mimo božanske prispodobe in svetopisemskih metafor,
s svojo avtentičnostjo bivanja in usodno zgoščenostjo
besed, dejanj, sadov in zatajevanih želja.

Medtem, ko nad ljudmi vihra plašč nemoči
in odšteva časovne enote ur v temo,
sem za hip posedela in spregovorila sama s seboj.
Vprašala sem se kako živeti naprej v svetu,
ki je tako različen od božjih, zdavnaj
spregovorjenih besed, naukov in dejanj.

»Nasiti lačne in potolaži nesrečne«,
mi je Vsemogoči odgovoril vzneseno,
prepoten in potrt ob telesih ljudi,
ki jih je sam ustvaril po svoji podobi.

»Jaz sem in v meni si ti«, si pravim.
Vidim trpljenje nesrečnih, bolnih in umirajočih,
ki se valijo vzdolž strmin in ne znajo umreti.
Nekega dne bo tudi z menoj takoj ali še slabše.
Bog ve, če mi bo oddaljeni Stvarnik pomagal.

Nekaj se v meni oglasi.
Ne lepi se toliko na besede Boga,
ki je poskrbel za sanjarjenje, parjenje,
gnetenje človeških teles, iluzije in umiranje.
Med ljudi je prišel v času,
ko nebo še ni imelo imena
in nobenih modrosti,
pred dvatisočletno vladavino križa.

Svet je tedaj prebudil prastari duh.
Nihče še ni pesnil,
skladal simfonij
in še ni bilo toliko cvetočih lip,
kolovratov ženic in preje,
svatb in veselega rajanja.
Tedaj še ni bilo toliko vizij o ureditvi sveta,
poznavanja zvezd , popotnikov in vagabundov,
toliko rojstev, gorečega zanimanja za umetnost,
norosti, in človeških pasti.
Pod stopali ležijo dedje,
na zemlji stopinje, razklane duše in kri plemen.

Stvarnika vprašam kaj bi počela koristnega
in s čem bi utemeljila svoj obstoj.
Vso domišljijo mi je hudič posrkal,
pomračil je moje želje in misli
in izničil moje začeto pričakovanje.
Iz globine so privrele otožne pesmi vsakdana
in Bog mi postaja odvečen.
Izogibam se le svoji bolečini.

Noben odgovor me ne zadovolji.
Tedaj je Stvarnik zašumel v vetru
In mi dokazal svoj večni obstoj.
Tudi ko mene ne bo več, bo On tu
v preživelem, prisoten v studencu,
trtah, grozdju, vinu in novem življenju.
Torej tudi zame velja, da bom nekoč zaspala
med bukovjem v travi, pod križem na planjavi,
brez čustev in misli, začasna in svetu odvečna.
Z Bogom si bova potlej oddaljena kot še nikoli.

Roka pravičnosti sega proti nebu,
v neznanske razdalje večnosti,
s človeku nedoumljivo nadležno logiko
božjih in hudičevih navez.
Vtkemo Boga in Hudiča v skeleče rane,
v rastni humus naše domišljije,
naše zavesti, nadbivanja človeškega življenja
nad drugimi nezavednimi živimi oblikami,
brez pravega namena in pomena.

Vsako jutro znova obležijo ideje na smetišču sanj.
Prehodila sem globoke brazde
in prišla do zelene ozare. Ozrem se navzgor.
Zvezde so popadale in ranile brezčutne obraze.

Naprej me veleče nedoločeno upanje.
Pretesne postajajo vezi božje tišine.
Romarka sem. Nomadka brez načrta.
Na tisoče travnih bilk je dalo vonj zame.
Nasmeje se mi sonce in me obide ob zatonu,
kot da me ni nikoli poznalo.
Večeri se in noč stopi preko mene.

Dogodivščina sem. Pustolovščina duha,
ki je po naključju zašla v moralno bližino Boga.
Zjutraj sem rastlina, zvečer ničla
na straži svoje zaokrožene osame.
Smoter in dejanje obenem,
izkušnja v labirintu iskanja
z velikimi iščočimi očmi skoz kamniti hrib.

Znašla sem se pred rajem,
iz katerega se odpravljata Adam in Eva,
skrušena, brez ravnotežja,
s skesano dušo grešnega človeka,
z liturgijo in alegorijo razmerja
med človekom in Bogom,
s svojimi sadeži in semeni med prsti,
prišleka z davno izginulega sveta,
človeka z bolečino bivanja.

Poglavar življenja in smrti,
absolutni gospodar obstoja,
človek v človeku, Oče moj,
je nepripravljen na stisk moje roke
i imenu Očeta, Sina in Svetega duha.
Vselej hoče od mene nekaj iz nič
na način svoje drugačnosti.

…o0o…


Tatjana Malec