Tam nekje,
kjer najlepši cvetovi cvete,
tam daleč stran nekje,
kjer se skrivajo želje.

leži moja mala dežela,
dežela plesa, ognja in pepela.
dežela sonca, morja in želja ..
dežela mojega sanjskega sveta.

Tu človek ima svobodno voljo vsak,
in vsak je drugemu enak.
Otrok tu lahko pozno vstaja
svojim sanjam lahko nagaja.

V drobno pojočo šatuljo
Na nočni omarici
Nabiram solzice.

Solze sreče
Solze nesreče
Solze gorja
Solze miline
Solze idile
Solze praznine
Solze globin
Solze smeha
Solze tišin
Solze radosti
Solze spoznanj
Solze samote
Solze golote
solze sramote
Solze odkrite
Solze prikrite

BOJ IN PREKIPEVANJE

Prelepa pokrajina. Polna tulipanov.
Pogled na prelepo poljano in vpojni škrlatni vtisi,
ptice na nebu.
Spreletavajo se in se igrajo.

Sončni žarki se dotikajo mračnih tal,
toplota prodira prav do prsti.
Pisani cvetovi. Nektar se cedi v izobilju, a visoko.

Plevel. Gleda proti razpokam,
skoznje prodirajo svetleče niti,
niti, ki se v nizkotnih očeh zlatijo,
in drobijo v prah.

POK! Top zvok.
Vroča razgreta tla.
Sočna kaplja pade na
prašno površje, hrana.

Nič ni tako lepega
kot iskanje trenutka,
čakanje nanj
v neskončnem času,
s hrepenenjem brez meja.
En sam hipec.
En sam obrat kolesa.
En sam vzdih,
ki hoče uslišati
mojo molitev.

Bliža se čas,
da se nasmehne,
predolgo je povešal oči,
skrival obraz,
svoj utešljivi vzgon,
dajal upanje,
prazne privide,
uravnaval utrip

Kopljem po trdi zemlji
Udarjam, stiskam zobe
Pot mi moči telo
Pa kletev mi je v očeh
Gospod kapital
Grad ti gradimo
To ni hiša
Kot zgodba o prašiču si
Ki se je uspel pririniti h koritu
Pa se ne premakne
Dokler je kaj v njem
Kopljem v to našo mater
Da se boš razkazoval
Zgradil visoko ograjo
Kjer boš gnil ob svojem koritu…
Kaj pa duša
Kaj pa odgovarjati
Boš znal upravičiti
Boš tudi tam lagal?

Ob oknu žalosten stojim,
V mislih nate spomin me budi na dan,
Ko spoznala sva se.
Mislil sem,
da vse skupaj so sanje bile,
a uštelo se je moje srce.

Sanje,
Ki izginejo z dnem.
Pa niso bile sanje.
Bila si resničnost.
Bila in še vedno si mi vse,
Kar sanje govorile so mi.
Saj sanjam te,
Sanjam z odprtimi očmi.

Kako na takšno dekle pozabil naj bi?
Ta tvoj nasmeh,
Te tvoje nagajive oči,
Ta tvoj pogled življenja,
V meni je upanje zbudil,
Da spoznal sem te,
Da vse skupaj le niso sanje bile,
Ti moje skrivnostno dekle!


Andrej

Nalezla sem se čudne bolezni:
sejanja ajde, ki ne izgublja barve
sneženja v cvetenju dolge njihve
in žetve snopov v prahu.

Vsak dan zacveti ajda v meni.
Vsak dan dam nekaj ajdove pogače.
Vsak dan odložim s sebe nekaj prahu.

Vsak dan odrežem kos sebe,
da me lačni použijejo.
Na telo imam pritrjen nož,
da režem sebe na koščke ljubezni,
odmerjeno po urah in dnevih.

Od gosenice,
do angela metulja,
potuješ skoz' dih.

stojči Stojan Svet

Kupite si upanje,
srečo si kupčkajte!
Mrežico rdečo,
številke za srečo.

Ne zasvajajte se,
ne zapraviti vse!
Dolgovi se parijo,
igre malo podarijo.

Redki dobijo,
večina izgubijo
dobitek na srečo,
srečo opotečo.

Shranite želje,
čas naj jih melje,
zložite jih v omare,
da se bodo prespale.

Ljubezen ni mogoče dobiti
z bogastvom svet odkupiti,
velika vreča naj se razpoči,
žreb naj o vaši sreči odloči.

...o0o...

Ko sem bil mlad,
sem se iz Boga norčeval,
Bogu to ni bilo prav,
pa me je k mojstru poslal,
le ta pa mi je dejal:
»Ne čakaj na svoj zadnji dih,
da bi ugotovil,
da je tvoj dih neprecenljiv.«
V svojem dihu sem našel Boga.

stojči Stojan Svet

v meni je beseda..
v meni je moč,
da te premagam in grem proč.

a v srce se je žalost naselila.
tista, ki jo je beseda povzročila.
človek? si to mar res ti?
si ti? ki žališ ljudi??

v meni je bolečina.
tista, ki jo že poznam..
iz spomina..
grize, nikomur je ne dam.

na svetu nisi sam!
če žališ pojdi stran!
pojdi drugam,
stran!

sprejemaj druge ljudi!
in bodi TI!
bodi človek, kakor drugi
in dovoli drugim, da so TI!

Plesalec že pleše res
sanjski že ples,
Vem kaj bo takrat,
ko zlomljen bo vrat.

Drug vzame kitaro
lepo si igra,
ko struna mu poči
se jezit spet zna.

Zdaj ti sem poet,
navdušen že spet.
A si misliš kaj ti,
ko misli več ni.

V neskončnem neurju svetlobe
so se me dotaknili prosojni robovi neba
z nežno teologijo kamnitih cvetov,
z vdelanimi znamenji sporočil
v zelenkastomodrih odtenkih,
z vonjem po soncu,
ki se je prevešalo proti Tibetu.

Spodbujevalni učinek modrine
se mi je blagodejno ulegel na kožo
in cvet z duhovno močjo,
z graviranimi znamenji božje učenosti
in modroslovja Vzhoda
se razrašča v naraščajoče upanje,
z znamenji nekakšne mističnosti dežele,
z meni ljubo geometrijo
štiriperesne deteljice.

lep pogled
nasmeh
roka v roki
poljub
nežno šepetanje
božanje
združitev teles
skrb
prepovedani sadež
prepir
iskanje tolažbe
razkol
solza v očeh

Jesta drug drugega
z usti,
hranita drug drugega
s poljubi.
Ko ona zapre oči,
je on njena slina;
ko on zapre oči,
je ona njegova slina -
slina na vrelišču ljubezni.

Jesta drug drugega,
se grizeta,
jabolko obgrizeta
in jo pojesta.

Ona s trebuhom
napetim navzgor.
Rodi se jima otrok.
Slina znova pride v obtok.

...o0o...

Reka me je naplavila
Da ležim na obali Življenja
Ves okrušen
In obrušen
Prodnik.

Nad mano neskončno nebo
Pa milijone prodnikov vse naokrog
Vsi okrušeni
Vsi obrušeni
Vseh barv in oblik..

Sijaj v tvojih očeh – nocoj jaz sem v njem ujeta.
Verjemi, da mi ni lahko… od besed tvojih sem razvneta.
Brez izhoda tavam v temo in samevam sredi travniških livad,
soočiti se moram z resnico – ne poznaš ljubezni, sploh me nimaš rad.

Ostajaš ptica samotarka, čeprav mnogo ljudi imaš za seboj,
a jaz ob tebi bom postala starka, ki čaka na še eno noč s teboj.
Ujet si v labirint namišljene ljubezni, jadraš v očeh strasti,
a pazi, da se ti ne vrne, saj igraš se s čustvi in to boli.

Morda res je izgubljena tvoja duša in težko priznaš, da rad imaš.
A ne bom več zrak, ki ga le spregledaš, saj zdaj je čas, da si le priznaš.
Ne bom več glava vaškega bedaka, ne bom več ljubica noči,
ona ali jaz – povej odkrito brez laži.

Potrebujem le iskren odgovor, da zadnja ne bom, ki ji boš priznal,
bilo je res dovolj čakanja, dovolj si mi že lagal.

Ko te ni ..
vse v meni se ohladi..
Ko te ni..
morje več ne valovi!

Ko te ni..
še Mesec več ne spi..
Ko te ni...
Sonce zbledi.

Ko te ni,
se v jutro tema rodi.
kakor da dneva ni je..
kadar te ni!

Veter je pomešal čričke in travo,
da ne vem kdo lepše prepeva.
Veter razvozlava tršje
in veje dreves,
drami speve škržatov
in mir v meni.

Povsod je življenje, ki išče.
Kvišku vstaja dozorevanje
s povrhnjico razdeljenih listov rože
in s krošnjo razdeljenih vej.

Pomlad se potaplja v poletje,
vzporedno z ajdovo njivo
in bilke beline iščejo svoje navpične
črte sončeve ljubezni.

Tujec, ki si odprl
moj grob,
imam še na sebi črno obleko,
imam še obraz?

Tujec, ki si spustil svetlobo
v mojo večnost, sem še mlad,
še moja duša plava
v vaših ušesih?

Tujec, ki si se drznil
ubiti mojo tišino,
a še zmeraj jočem,
poljubljam tvoje misli?

Tujec, ki si me zmotil,
daj mi mojo temo,
naj bom režeča se
očiščena lobanja,
pusti me v upanju.

PREPLETENO
z mozaiki oblakov in dima,
ognjem, krvjo, črnino,
belo morsko peno;
razrezano z jeklenimi krili
in vedno znova
zaceljeno z valovanjem peruti,
ptic in angelov.
Tako neskončno globoko,
zasanjano
v svojo neotipljivo modrino:
NEBO.

tam daleč ... daleč ... za mejami vsakdana
se razliva brezčasje
kjer je jutri včeraj in se neskončnost
razkraja v trenutku

tam daleč ... daleč ... za mejami telesa
tavajo sence občutij
kjer se svetloba staplja s temo in
milni mehurček ljubkuje vrtnico

tam daleč ... daleč ... za mejami razuma
lebdijo resnice
kjer njih bližina zastira pogled in
plete mreno obupa

tam daleč ... daleč ... za mejami jaza
se duši v sebi neskončen svet
kjer z blazno hitrostjo
molčijo pozabe
čakajoč na svobodo.

Ti, ki izbral sebi k Bogu si pot,
opaziš, da njih mnogo kralj še je zlod.
Pretkano izbira načine, poti,
ukrasti svetlobo, ki v tebi žari.

Da pot je le eno, ki vodi v srce,
dano le tebi, odkriti za te.
Ne meni za drugo kar v uk ti nude,
njih sile so tam, ki te pogube.