Poglej z notranjim očesom, o človek,
prostranstvo zamolklega zvenenja,
razveži pentlje znotraj nikoli slišanega glasu,
povej že enkrat iskreno kdo požvižguje v tebi
to slečeno popevko molka z zatisnjenejmi očmi.
Kdo ti uravnava gibe komolca in vratu,
ko vendar ni čutiti dišečega vonja tvoje duše
v časovnih merah neskončnih obal zavesti
in zvokov v evokativnem pomenu resnice?
Z gibanjem zvokov molka v nevidnem svetu
si priklican v bivanje s svojo nujno podobo,
kot dogodek pred odsotnim obličjem Boga
iščoč ponovno priklicano držo njegovih rok,
da bi ti pokazal mesto in smeri življenja,
tisto strugo, z ljubeznijo hranečo turbino duha.
Ali obstaja en sam surov odtenek atoma v tebi
zapisan molku, ki zapušča polje človeške moči.
Kaj je opravičilo, kaj pravzrok tvojega plezanja po štirih?
Ne, dragi moj, svojo dobroto si vračunal
v uklonitev tisti stvarem, za katere veš,
da niso prave in tvojemu bistvu namenjene.
Tvoj preobrat volji drugega je brez korenin,
zapustil ti je rez svoje nepopolnosti v duši,
predan vdanosti, ki razrezuje tvoj duh na kose,
te spreminja v prah, drobi s trdoto železja,
ki nalamlja tvojo upognjeno hrbtenico.
Postal si mala vrtljiva figura.
Se mar poznaš v tem vrtenju v hulahopkah
svoje zvrtinčene duše s korenom čustva, ki ni več srce?
Očitno ne, ker hočeš verjeti svoji ujetosti,
zasenčenim prstenim besedam in lesku stvari,
pri tem pa pozabljaš na stavke ljubezni,
s katerimi si bil v krčevitem joku sprejet na svet.
