Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
sreda, 8. december 2004 @ 05:32 CET
Uporabnik: stojči
Ko sem bil mlad,
sem se iz Boga norčeval,
Bogu to ni bilo prav,
pa me je k mojstru poslal,
le ta pa mi je dejal:
»Ne čakaj na svoj zadnji dih,
da bi ugotovil,
da je tvoj dih neprecenljiv.«
V svojem dihu sem našel Boga.
Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/20041201093245734
No trackback comments for this entry.
V dihu sem našel Boga | 3 komentarjev. | Nov uporabnik
Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.
V dihu sem našel Boga
Prispeval/a: MATHEA dne
sreda, 8. december 2004 @ 10:42 CET
Dragi Stojci ,
dih - vzdih in izdih - ja ! tu smo , tu je resnica ( no , resnica z mojega zornega kota) , tu je spoznanje : iz vsega vdihnjen delcek, zajeta in nenasilno zadrzana sapa , izdih , ki se vrne v vse ....
ko se v zivljenju zaustavim , ko mirno vdihnem in izdihnem ... kot da bi brez iskanj zacutila bistvo ... nekaj kar je navsezadnje tezko opisati ( vsaj meni) ... a kar me pozivi , kar mi daje moc, kar mi daje nasmeh, voljo, kar mi daje mir .... da potem to sapo , ji jo nosim v sebi zivim v utripu srca
mislim da se nikjer na pozitivkah nisem napisala , da verjamem v kar verjamete - torej verjamemo - tega sicer verjetno ni treba napisati, da se ve , da se zacuti , a naj tokrat vseeno to tudi izrazim ...
le da sama vsega tega ne "imenujem" ... ker se mi zdi, da s tem ze kratim resnico in jo ukalupim v nekaj kar lahko le v dolocenih mejah zazna nase v telo spravljeno bitje ... z vsako sekundo skusam biti le cimbolj odprta za njegov novi vdih in izdih... kajti vsak dih je del resnice ( in v njem je , ce se le temu prepustim) "vedenj" - ne razumsko, ne custveno, ne telesno - pac pa univerzalno .... obutek najcistejsega in brezskrbnega .... najneznejsi obcutek srece obstoja - mir
joj, upam, da ni prevec zmedeno ... toliko tega bi se lahko reklo ..a meja med cutiti , vedeti in povedati ... vsakic se bojim pripovedovanja vsega tega , ker nikoli to ni natanko tisto kar cutim :)
Prispeval/a: stojči dne
sreda, 8. december 2004 @ 15:02 CET
Draga Mathea,
Prav nič ni zmedeno,
je točno tako kot je.
Hrepeneče izpolnjenega diha
se ne da opisat,
da se ga samo doživet,
ko se z mislimi prilepiš nanj,
in ga spremljaš,
vsak dan, vsak dih,
vse globlje in vse polnejše. :)
Prispeval/a: Tatjana Malec dne
četrtek, 9. december 2004 @ 13:18 CET
Daga Stojči in Mathea,
kar sem nameravala o dihu povedati, sem povedala k Stojčijevi misli o preobrazbi gosenice v angela metulja in velja tudi za ta prispevek. Dodala bi le to, da če v dihu najdemo resnico božje besede, kot svojo vrednoto, ki jo skušamo uresničevati na črti kakovosti; ne na ravni čiste kakovosti, ker te nima noben človek, je dih kot božja iskra, vdahnjena v mrtvo snov, našla svoj smisel. V iskustvenem dnu naše duše se dih doživlja kot sreča. Sredi milijardi peščenih zrnc se na mah zablesti samo eno. To je dih in izdih, ki ga prešine osrečujoč občutek. Vse gore peska pustimo vnemar, ker nam nič ne pomenijo. Dihali smo v prazno in smo se le biološko ohranjali pri življenju. Naša bit je izpolnjena v dihu sreče, v dihu duhovnega občutenja sebe kot vrednostnega bitja.
NE ZAMUDITE
Ko sem bil mlad,
V dihu sem našel Boga
Prispeval/a: MATHEA dne sreda, 8. december 2004 @ 10:42 CET
dih - vzdih in izdih - ja ! tu smo , tu je resnica ( no , resnica z mojega zornega kota) , tu je spoznanje : iz vsega vdihnjen delcek, zajeta in nenasilno zadrzana sapa , izdih , ki se vrne v vse ....
ko se v zivljenju zaustavim , ko mirno vdihnem in izdihnem ... kot da bi brez iskanj zacutila bistvo ... nekaj kar je navsezadnje tezko opisati ( vsaj meni) ... a kar me pozivi , kar mi daje moc, kar mi daje nasmeh, voljo, kar mi daje mir .... da potem to sapo , ji jo nosim v sebi zivim v utripu srca
mislim da se nikjer na pozitivkah nisem napisala , da verjamem v kar verjamete - torej verjamemo - tega sicer verjetno ni treba napisati, da se ve , da se zacuti , a naj tokrat vseeno to tudi izrazim ...
le da sama vsega tega ne "imenujem" ... ker se mi zdi, da s tem ze kratim resnico in jo ukalupim v nekaj kar lahko le v dolocenih mejah zazna nase v telo spravljeno bitje ... z vsako sekundo skusam biti le cimbolj odprta za njegov novi vdih in izdih... kajti vsak dih je del resnice ( in v njem je , ce se le temu prepustim) "vedenj" - ne razumsko, ne custveno, ne telesno - pac pa univerzalno .... obutek najcistejsega in brezskrbnega .... najneznejsi obcutek srece obstoja - mir
joj, upam, da ni prevec zmedeno ... toliko tega bi se lahko reklo ..a meja med cutiti , vedeti in povedati ... vsakic se bojim pripovedovanja vsega tega , ker nikoli to ni natanko tisto kar cutim :)
krasen dih zelim
mathea
V dihu sem našel Boga
Prispeval/a: stojči dne sreda, 8. december 2004 @ 15:02 CET
Prav nič ni zmedeno,
je točno tako kot je.
Hrepeneče izpolnjenega diha
se ne da opisat,
da se ga samo doživet,
ko se z mislimi prilepiš nanj,
in ga spremljaš,
vsak dan, vsak dih,
vse globlje in vse polnejše. :)
lp
---
stojči
V dihu sem našel Boga
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 9. december 2004 @ 13:18 CET
kar sem nameravala o dihu povedati, sem povedala k Stojčijevi misli o preobrazbi gosenice v angela metulja in velja tudi za ta prispevek. Dodala bi le to, da če v dihu najdemo resnico božje besede, kot svojo vrednoto, ki jo skušamo uresničevati na črti kakovosti; ne na ravni čiste kakovosti, ker te nima noben človek, je dih kot božja iskra, vdahnjena v mrtvo snov, našla svoj smisel. V iskustvenem dnu naše duše se dih doživlja kot sreča. Sredi milijardi peščenih zrnc se na mah zablesti samo eno. To je dih in izdih, ki ga prešine osrečujoč občutek. Vse gore peska pustimo vnemar, ker nam nič ne pomenijo. Dihali smo v prazno in smo se le biološko ohranjali pri življenju. Naša bit je izpolnjena v dihu sreče, v dihu duhovnega občutenja sebe kot vrednostnega bitja.
Lep pozdrav obema vajina prijateljica
Tatjana