Veter je pomešal čričke in travo,
da ne vem kdo lepše prepeva.
Veter razvozlava tršje
in veje dreves,
drami speve škržatov
in mir v meni.
Povsod je življenje, ki išče.
Kvišku vstaja dozorevanje
s povrhnjico razdeljenih listov rože
in s krošnjo razdeljenih vej.
Pomlad se potaplja v poletje,
vzporedno z ajdovo njivo
in bilke beline iščejo svoje navpične
črte sončeve ljubezni.
Na razdeljene roke
se usedajo glasovi čričkov
in v glasnemu škržatjemu petju
se utaplja skrivnost
slečene ljubezni
s svojo zeleno kožo.
Jaz rudninski kip narave,
ki potrebujem obleko
in skrivam z roko
svoje sramežljive dele,
poplesujem s svojim telesom
sem ter tja,
sem brez korenin,
brez čričkov in škržatov
na svoji koži v tem vetru
blaženega dne.
Rada bi bi postala bela ajdova njiva,
da bi črički in škržati
prepevali v meni
svojo pesem prešerne radosti.
Veter je pomešal čričke in travo,
