Pomladni dan,
z grenkobo obdan..
na oblačnem se je nebu,
Sonce nasmejalo dedu.

In trave,
v barvah zlato rjave,
so zaigrale melodijo,
zimi rekle so "Adijo!"

Drevesa so odela krone si razkošne,
in mraz mučijo bolečine neznosne.
Valovi morski, višji so kot ponavadi
en v drugega butajo se radi!

Vse se zbuja, vse se prebudi,
četudi, četudi Svetlobe ni!
Vsaka stvar se zgane, vse se spremeni.
Izgubi svoj čar in se spet razplamenti!

Le človek nima časa pasti!
Le človek nima časa spet Zrasti!
Boji se ustaviti za trenutek in odkriti,
da brez tega ne more srečen biti!

Medtem ko morje utriplje mirno
in čaka plima med čermi večer,
strmijo sanje v daljavo širno,
se dvigajo visoko v labodji spev.

Poglejte jih! Zvezde. Bele sveče.
V usodne zanke se love,
lebde na dihih tihe sreče,
po večnosti te lučce hrepene.

Migljajo granit, utrip neba.
Naenkrat se mehkoba zdrzne,
se zvrtinčni noč, zastoj srca,
svileni sen se v nič pogrezne.

....o0o...

Metulj mojih sanj leti.
Gledam ga kako se v soncu blešči.
Prepoznam ga z zaprtimi očmi,
ko ljubezen njegovega pogleda me oslepi.
Ko sapa njegovega petja me prebudi -
iz otrplega spanja,
iz nemirnega stanja.
Ko srce se tako vihravo umiri.
V ritmu življenja zaživi.
Metulj sanjavi,
četudi efemerno drhti,
v pomladni vonjavi
novi up vzbudi.

Mojbog, kako visoko si tam gori.
Rotim te mesec, vpet v višavo zlati svit;
moj pajčolan, noči svečanost mi dovoli,
da zrem svetlih zvezd bleščeč nakit.

Mi vzdramljaš čute sle in lesk oči.
Ne vem ne kod, ne kam moj vzgib hiti,
spokojno v noč vžiganje neba sledi,
gnan drsi v večnost zarisanih poti.

...o0o...

Ostala sem sama s teboj,
končno prišel trenutek je moj.
V miru s teboj se bom združila,
ko bom meditirala in molila.

Vedno z menoj si, saj čutim te tu,
v srcu, v zraku, v mislih in duhu.
Objemaš moje telo in srce,
tudi takrat, ko na napačno pot gre.

Toplo mi je pri srcu in srečna sem,
ko vedno me sprejmeš v svoj objem.
Ko potrebujem te, kažeš mi pot,
z menoj si, ko polna sem zablod.

Ko grem po svoje, dovoliš, da grem,
saj vedno spet vrnem v tvoj se objem.
Z novo izkušnjo, bogatejša kot prej,
prosim te znova – rad me imej.

So res trenutki,
so srečanja,
so naključja tista:

ki spremenijo
in vzvalovijo
srce in dušo;

ki preusmerijo
in na novo odmerijo
mišljenje, hotenje;

ki premaknejo
in odstrejo
kopreno hrepenenja;

ki zanihajo
in pretresejo
pot življenja?

V zapredkih zarja v višavah,
nad Čavnom prižgane luči,
v naročju ograde in dobravah
so vzklila semena rasti.

Steblca v naporih iskanja
pretakajo sok živih stvari,
bolečino in radost za setev,
iz semenja narava utriplje, gori kakor kri.

In potiho k potoku besede šumijo,
iz samote k izlivu v Vipavo teko,
pesem naravi in domu v tožeče slovo,
blagoglasno v čistino izvira pojo.

Korenina korenini prisluhne.
Rast ve za svoje podobe.
Se dviga in naposled oddahne,
položi na grudo svoje plodove.

Od daleč sem te gledala
kako si dogoreval
in pljuskal vame,
se sesuval vase,
se lomil kot ledena skorja
v mogočno reko življenja
in ogenj moje ljubezni.

Kakor star hrast si tlel
in zamujal najlepše dneve
svojega življenja,
preseljen v stvari,
ki so bile samost,
hiša, dvorišče, češnja
in barve tvojih slikarij.

Oh, to sladko moje
in tvoje tlenje,
prepoznavno z dišavami sanj
v praznem lovu za trenutki,
ki so neizpolnjeni zaradi daljav
umirali dan za dnem
v sončnem ozračju dneva
in strdkih najinega časa.

V življenju so stvari,
ki si jih izberemo sami,
so kot igrače, ki otrok jih ima,
jih gleda, uporablja in se z njimi igra.

Koliko odrasli znamo ceniti
stvari, ki jih dobimo
in ljudi – koliko jih znamo ljubiti
ali si sploh upamo o tem govoriti?

Otrok si upa povedati in pokazati,
ne sprašuje se, ljubeče objame svojo mati.
Pove ji, da igrača je živa in sedaj,
povabi jo: mami z menoj se igraj.

Včasih se zazrem v nebo.
V puhaste oblake.
In se sprašujem: Kdo smo?
Kdo nadzoruje naše korake?
Kdo nam nalaga trpljenje in zlo?
Kdo nam nalaga tlake?
Včasih narahlo zaspim
in potujem po tem čudnem svetu.
Vidim obraze,
na katerih piše "Trpim".
Slišim usta, ki govorijo:
"Ne vem, čemu živim".
Vidim ta planet od daleč.
Kako se kruši.
Ruši.
Kako izginja vase.
A jaz le nemo gledam.
Nimam moči,
da karkoli spremenila bi.
Nihče od nas nima moči.

Danes molim zate,
da bi bil zdrav,
da bi bil srečen.

Danes molim zate,
da bi bilo veselje na tvojem obrazu
in mir v tvojem srcu.

Danes molim zate,
da bi zmogel vsa težka bremena,
da bi vsak dan znova zaupal.

Danes molim zate,
da bi bil luč, toplota, zavetje,
da bi bil sreča.

Danes molim zate,
danes molim zate,
danes molim zate le.

Šavrini suha rebra gruda zemlje
žvenket s cekini rez na obzorje
vali se suša joka v morje
grmenje črte črn ptič v vodovje
oblaki toča dežja klesti sadež v moje
izvir vode čez trato med skalovje
grap rezrezanih dolin praznote
vode zelene odtekajo s teles golote
oljke brste potno čelo Šavrinov polje
pada sonce v morje se pogrezne v spanje
nezaznavno polnijo se prostornine morja
s koščki Istre srce zemlje suha škorja
buči morje Jadransko vodo čez gorovje
mornica ziba ribo volk pomorščaka morje
postlano z vali mornarju je domovje
ziba sonce val valovov morje.

...o0o...

Trave pomladne so dišale,
se s cveti bogatimi bahale,
pa ptice so na spodnjih vejah žvrgolele,
ko so naju v občutje ujele.

Pogleda sta eno postala,
z nosovi sva se poigrala,
Se otipala, pa stisnila in pritegnila,
združena v poljubu, sva se v travo zvrnila.

Čas je zatrepetal,
se ugasnil in obstal:
Ko so vse celice v naju zaživele,
da so vso strast v daritvi izpele.

Pridi, tišina,
prijateljica moje duše.

Prinesi luč,
da bom videla pot.

Naj v meni odzvanja otroški smeh
in prhutanje kril grlice,
spremljevalke iz prejšnjih svetov
v čas večnosti.

Kopljemo si brezna.
Brezna brez miru.
Brišemo si roke,
ki polne so prahu.
Pretvarjamo se redno,
vedno brez sramu

Mislimo da znamo.
Pa ne vemo, kam gremo.
Mislimo da vemo,
a le vpijemo v nebo.
Delamo se dobre,
a tudi sami lažemo.

Ti si,
ki te ljubim,
bil si tu,
a te več ni.

Kot misel si,
kot koprenast oblak,
ki zdaj je tam,
zdaj ga več ni.

Kot sanje si,
kot dih lahan,
ki zdaj je tu
in ga več ni.

Morda sem korak,
ki pelje me po poti naprej,
morda sem le spak,
ki ve, da pot je brez mej.

Morda sem spomin,
ki opominja te na vse trenutke,
morda sem opomin,
ki spominjam te na tiste občutke.

Občutke, ki so in živijo,
v tebi, ko oči se ti iskrijo..
Občutke, ki so bili in so umrli,
v tebi, kakor vrata, vse poti so zaprli.

Morda sem risba,
ki jo riše majhen deček,
morda sem jabolko,
ki ne mara svojih peček.

Sonce je raztrosilo droben zlat prah po planetu,
ki se je nekega večera oprijel rdečega čeveljca.
Ta se je neizprosno hitro vrtel okoli nje,
jo nagovarjal, da je ustvarjen za njeno nogo,
da zna uživati svojo usodo z njeno ljubko podobo.
Prigovarjal ji je, da je ustvarjen zanjo
in da ga bo nosila z navdušenjem in občudovanjem,
šepetal ji je na uho in govoril, da bi rad proslavljal zaroko,
da se tako dobro prilega k njeni svileni obleki,
k nakitu, njeni pričeki in njenem avtomobilu,
govoril ji je v nekakšnem potrošniškem jeziku
tovarnarjev in trgovcev s čevlji, ki hvalijo svoje blago.
Hvalil se je, da je zadnji dosežek mode
in da potrebuje lastnico, ki ga bo pošteno plačala,
negovala in čistila, kakor se za čeveljc spodobi,
da bo ohranil rdeč sijaj in mesto izbranca v omari,
ki mu je globoko priraslo k srcu.
Povedal je, da hoče biti izbran in kupljen premišljeno
ter ohraniti svojo zavidljivo zunanjo podbo vse življenje.
Življenje z njo si predstavlja v uživanju in potovanjih.

Ko se zgodi.
Da te za trenutek ni.
Ko življenje zbledi.
Skozi špranje zdrsi.
Ga ni.
Samo ti in ti.

In tisoče sanj.
Misli.
Ljudi.
Ti vidiš stvari.
Razločno.
Jasno odločno.
Čeprav, se ti samo zdi.
Gledaš v temi.
Vse se smeji.
Vse tako na svojem pravem mestu drhti.
Veš da si.
Da tako si.
To kar si.
In nič drugega.
Nič podrejenega.
Nič narejenega.
Nič takega, kjer te ni.
Le ti leti.
In.
Tisoče miljonov nevidnih iglic.
Ki jih srkajo oči.

Upam,
da te je
pesem življenja
ponesla
v najlepše sanje
in da zdaj tiho
potapljaš se vanje.

Upam,
da ti tudi v spanju
obraz pokriva
nežen nasmeh,
ki govori,
da znaš
najti lepoto
vedno tudi
v majhnih stvareh.

In upam,
da nisi sam,
da čutiš
Angela ob sebi,
ki rad bi le
rad te imel
in bdel tiho ob tebi.

Ne vem kaj se dogaja
kar čutim, je kot pot do raja.

Vem, ne morem brez telesa živeti,
moram telo in dušo imeti.
Če eno ali drugo izgubim,
vem, da sama sebe umorim.

Torej, kaj naj storim?

Ko ne vem, počakam in se umirim,
takrat odgovor in pomoč
iz svojega srca dobim.

Si mar človek, ki prihajaš,
govorica telesa in razseljenih pogledov
v izpranih ustih prihajajočega,
plazma bivanja med sterilnimi zobmi,
odslikano obredje niča skoz molk snovi,
nejasnost čutov skoz krohot zaznav,
usahla misel na korenu jezika,
zgoščeni vonj v zadahu zadnjih besed,
razklano ječanje resnice v hladnem prostoru
nevidnih ust, ki iščejo svoj izgubljeni obraz.
Kje si resnični obraz?

Izrazi se čez mejo svoje zadostnosti,
spoznaj neskončnost svoje ločenosti,
negotovost nemira in dvoma.
Kitiš si svoj izgled, svojo lepoto
z nasmehom moči lastne svobode,
ki niha sredi melanhonije in izživete sle
z destruktivnim polaščanjem življenja
in potvarjanjem absolutne resnice.

Ko odidejo luči in seme sonca ne kali,
se oskrbujejo mitologije z novimi preroki.
Veje in listi drevesa se ne morejo obuditi,
če je deblo razklano na dvoje
in se srhljivo suši ob oazi puščave Gobi.

Veliko vesolje odgovori, te prosim.
Zakaj le vprašanja brez odgovorov v glavi nosim?
Še deček sem bil, ko so mi že prepovedovali,
mi sovraštvo in prezir s klofutami utrjevali.

Mar nisem iz ljubezni rojen bil,
kaj se nisem sreča za starše rodil?
Zakaj je mladost moja bila siva,
ko v mavrici se vsa barvna paleta skriva?

Spet molčiš.
Kot vedno, nikoli mi ne odgovoriš.
Pa bom odgovor nekoč in nekje moral dobiti.
Da bom v miru mogel v večnost oditi…

Tam v večnosti je gotovo lepo.
Vsem je prijetno, svetlo.
Pa tudi nisem še slišal,
da kdo bi jo nazaj pobrisal…

Neumno sprašujem, saj vem,
razumi me, se pač žrem.
Vprašanja ostajajo, odgovorov pa ni,
čas pa kot pesek med prsti polzi…