Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
četrtek, 16. februar 2006 @ 20:27 CET
Uporabnik: Tatjana Malec
Napisala sem pesem.
Preoblečeno v darovalko luči.
Poglej, ta grozd na mojih dlaneh,
to družino zlatih jagod,
ki se tišče med seboj
in lepijo na moje prste.
Prisluhni temu pesnjenju v grozdu!
Jagode so ovite v žametno svilo
mojega navdiha.
Sonce jim je položilo
svetlobo v pesem
in dremavost besed
v nežno podkožje.
Jagode so mi spregovorile,
kako so vstale iz zemlje
in nastavile svoj obraz soncu,
ki jim je namotavalo
svetlobno prejo v vlakna.
Jasnino in milino neba.
In grozd je začel utripati
v mojih rokah.
četrtek, 16. februar 2006 @ 15:40 CET
Uporabnik: Little Bambi
Ljubezen je nekaj čudovitega,
ljubezen si mi podaril ti,
in samo ti me znaš ljubiti.
Samo ti veš, kaj pomeni,
beseda ljubezen.
Ti si tisti,
ki ve kaj popmeni,
da nekoga imaš rad.
Ti veš kaj čutim jaz,
ti veš vse. Ti veš,
da je super to,
kaj imaš, če imaš.
Ljubezen je nekaj,
ki se je ne da
razložiti.
sreda, 15. februar 2006 @ 08:45 CET
Uporabnik: Tatjana Malec
Skoz stopalo tvoje duše
hodim telo, zgrešeno pot.
Zibam se, smetnjak
na smetišče rinem skoznjo.
S tekmovalnimi copati
so obute noge,
razpirajo se še roké
in povabijo dušo v telo.
V režečem nasmehu
telo hlepi po njej,
zasidrano v napuhu.
Na parketu pleše,
se telo ogreva,
dokler mu sapa ne poneha.
ponedeljek, 13. februar 2006 @ 21:22 CET
Uporabnik: Tatjana Malec
Rastlina v meni
se je spremenila v žensko,
ki so ji korenine namenile
rast in cvetenje.
Zakon narave ki sledi,
se razlaga v besedah
in z obličjem onkraj časa
nebeških vrtov Adama in Eve
in daljnega ledenega spomina
talitve in otoplitve voda,
v doseženem vrenju,
sparitvah, dežju,
vesoljnem potopu
in ujeti besedi v kaplji vode,
ki se je rešila v Noetovi barki.
ponedeljek, 13. februar 2006 @ 20:56 CET
Uporabnik: Tatjana Malec
V gozdu sem srečala
nemirnega konja.
Vračal se je s paše na travniku
v bližini človeških bivališč.
Na glavi mu je sedela ptica
in mu kljuvala spomin.
Na očeh sta mu sedela čmrlja,
ki sta mu pikala oči.
Konj je skoz naočnike
pekočih pikov
od daleč videl
kako so ljudje utapljali mačke,
komaj rojene mlade muce
v vedru vode, iz katerega
se je prej napojil.
nedelja, 12. februar 2006 @ 18:34 CET
Uporabnik: Tatjana Malec
Mehko smehljajoče staro drevo
me pozdravlja z izrazi posebne naklonjenosti.
Na drevesu je zacvetel en sam cvet.
Svetlo rožnat bleščeč cvet med zelenimi listi.
Slovo od narave. Dopolnitev življenja.
Poslednje goreče iskanje mojih oči.
Odložena je vse naokrog svetloba drevesa,
ki umira na svojem ležišču
in išče moj smehljaj.
S sporočilom ob slovesu.
Moje prazno mesto v telesu išče,
kamor bi lahko odložilo tišine
in barve, ki ne bodo nikoli zbledele.
Pišem jih po večernih oblakih sončnega zatona.
Drevo se prelomi.
Isti izdih na dveh koncih.
Svetloba poboža oba.
Veje so zanihale v meni.
četrtek, 9. februar 2006 @ 20:21 CET
Uporabnik: Tatjana Malec
Ljubim pojoče barve sonca,
ljubim kipenje zelenih valov,
glasove iz izvirov globoke daljave,
ki so prihrumeli s svetlobo,
pognani v odsvitana jutra
iz pršečih diamantnih luči
skoz zlato rumene peclje mimoze.
Mislim te, moje ljubeče sonce!
Sem kot samotna bilka sredi trave
in roža na njej, ki pije tvoje srce.
Kako prepevajo majhni biseri
s stanjšanimi glasovi vode,
kot smisel, ki bo odrešil zemljo.
četrtek, 9. februar 2006 @ 18:52 CET
Uporabnik: Tatjana Malec
Ne krpaj me, s kamenim šivom, čas!
Ne izpoveduj mi, resnice neuporabne glas.
Navzočnost dolžine tvoje čas, si izmišlja svet,
a tebi, življenja kralju, ne zna prisodit mladih let.
Omahnil boš v globočino časa, ki te obdaja,
prisluhnil glasu svojega razuma in značaja.
Času, ki po zavesti časa, čas v grob pokoplje,
okosteni, ko na grobarja čaka in se sam prekoplje.
Ti sedanji čas, ki meni gostoljubje kažeš,
jutri boš odvečna krama, spoznan, da večno lažeš.
Ko brskam po rovih časa prejšnjih let, si iz spomina vzet,
te vidim kako zlagan boš čas, čez vrsto let.
V igri s samim sabo porival s časom, čas ki mine,
a boš presegel prostor vulve svoje zgodovine,
ko z miti ne boš mogel umreti, ne živeti.