Pozdravljeni,
dragi Jaka in Magiransky res je. Sama lahko dodam le še kratko misel, da človek, ki je na poti - ljubezni in sreče, lahko rečemo temu tudi razsvetljen gleda z notranjimi očmi. Vidi povsod lepo in med plevelom tudi rožo, ki cveti. Opazi, da tudi plevel ima svojo lepoto, da je tudi slabo potrebno, da se vidi, kaj je dobro. Zaveda se, da je potrebna bolečina kot gnoj, ki ga rabi cvetlica za dobro rast in cvetenje.

Ko človek vidi le črno, bolečino, trplenje in se žalosti zaradi teh stvari, bo potreboval še malo, malo, pa bo spoznal, ZAKAJ, se to "njemu dogaja", bo spoznal, da lahko zamenja očala, če ga motijo in si povezne druge, skozi katere bo bolje videl veličino stvarstva, svet v barvah in slišal zvoke petja ptic in vseh, ki so del narave.

Ni potrebno prepričevanje in dokazovanje takemu človeku. Potrebuje le še čas, ki svoje naredi in vse se samo zgodi.

Narava je del nas in je popolna, tako smo tudi mi taki, ko smo, čisto vredu in vse kar delamo in naredimo je vredu in z nekim namenom. Ko bi se vsak zavedal sebe in opazil sebe, bi v drugemu videl kot ogledalo - tudi sebe.

Ne moremo učiti druge, ker vsak je sam sebi najboljši učitelj in prepozna svojo nalogo sam, ko je pravi čas zato.

lp prav vsem Titanic

[ Odgovori na to | # ]