Napisala sem pesem.
Preoblečeno v darovalko luči.
Poglej, ta grozd na mojih dlaneh,
to družino zlatih jagod,
ki se tišče med seboj
in lepijo na moje prste.
Prisluhni temu pesnjenju v grozdu!

Jagode so ovite v žametno svilo
mojega navdiha.
Sonce jim je položilo
svetlobo v pesem
in dremavost besed
v nežno podkožje.

Jagode so mi spregovorile,
kako so vstale iz zemlje
in nastavile svoj obraz soncu,
ki jim je namotavalo
svetlobno prejo v vlakna.
Jasnino in milino neba.
In grozd je začel utripati
v mojih rokah.

Kakor, da bi v njem oživelo sonce,
je bil, ko je shranjeval koščke svetlobe
in jih pretvarjal v besede,
ki so hotele povedati,
da je sonce hotelo napisati pesem zanj,
pa je sonce pozlatilo vse besede
in si izmislilo jagode.

Jagode najbolj podobne
besedi ljubezen
in podobi zmehčane jasnine.

Vendar nihče točno ne ve
kaj je grozd hotel povedati,
ko se je moja roka dotaknila
zelenega lista, ki je nihal
nad grozdom in mi jemal besede iz ust,
ko je zorel s svojo pesmijo
in pozlatil pogled.