Koliko neizgovorjenih opozoril
mi leži na jeziku,
koliko vprašanj v izvirniku
sem morala pogoltniti,
koliko pomembnih besed
je ostalo nerazumljenih,
koliko upravičeno izgovorjenih
očitkov je ostalo spregledanih,
koliko vznesenosti je hlepelo v nič,
koliko nepredvidljivega se je uresničilo,
koliko natančnih premišljenosti
si je vzelo pravico do nepremišljenosti.
koliko mrtvaškega zvonjenja živim,
ki hočejo kaj narediti za življenje.
En sam človeški nesporazum,
ki spreleti človeka po hrbtu,
ko hoče kaj koristnega narediti
na gradbišču svojih idej.
Prav nenavadno rastejo okončine
nosaču natovorjenem z idejami,
ki hočejo rasti navzgor,
se udejanjiti v dobrem namenu,
pa jih nevidna magnetna sila vleče
in potiska navzdol k svojemu dnu,
kjer zlovešče gnijejo okončine
mnogih rok, ki so hotele kaj koristnega
narediti za človeštvo.
Porezali so jim peruti
in umorili ptico v njih,
ker si je v svojem letu umislila
kljubovati kletki,
čeprav njen glasi ni niti črhnil,
še preden naj bi se izpela.
Orjaški plazovi so se valili
proti njenemu gnezdu.
Polzelo je blato in kamenje
in velika sklala izklesana iz kamna,
ki ji je bilo ime človek je polzela
iz nesrečnega revirja,
s kovinsko spiralo potiskanja navzdol.
Koliko neizgovorjenih opozoril
