Malo časa sem potrebovala,
da sem napisala to pesem.
Vse moje pesmi so potrebovale
leta, da so me zlog za zlogom,
besedo za besedo jedle
in pobirale vase.

Vsa sem po listih raztrošena,
računalnik se je hranil z mano,
me grizel, objedal in požiral,
zlagal v verze po beli površini.
Srkale so me žejne besede,
me pile po kapljah krvi,
me pobirale vase in jaz sem se
preseljevala v snov,
v pečke semen.


Obgrizeni sadež sem
pod nogami tistih,
ki se razkazujejo in ponašajo
s svojimi napetimi mišicami.
Vidim jih. Napenjajo se
in hodijo po mojih besedah.
Teh se vedno najde neko število.
Ti obljubljajo tisto,
česar ne morejo spolniti.
Obljubljajo, kar ima v posesti Bog,
in sami hočejo stopiti
na njegovo mesto,
da bi sodili,
pa jim daljni zvonci zvonijo.
Vrata se še za nobenim
niso zaprla za seboj.

Prav vam ne zavidam vaših mišic,
ki dražijo glad živali.
Te se hranijo z živim mesom.
Nihče ni iz jekla.
Vsakega zgrize življenje na svoj način.