(Pomagajmo otrokom iz Darfurja!)

Vse stvari so lahko črne,
razen rož –
rož v vonjavah in barvah,
ki hočejo v cvet,
cvet otrok iz Darfurja.

So tudi rože,
ki potihem cvetijo
v afriškem Sudanu
in gubajo v popku
žalno tančico svileno,
zaziban nemir v pelin,
žaljšave prstene opoj.


V steblu in listih
afriške rože
se cimi bol in gorje,
srh rje v izpuščaj.
Škrtajo žuželke
v kali semenja,
v tiho curljanje žeje
skoz lakoto cveta
afriške rože.

H grenkobi sokov
so prižeti cvetovi otrok
čez razboleno zemeljsko rano.
Gojimo sočutje, zato ni nam vseeno.
Pod nami ječi zemeljina gruda,
vpeta v korenine smrti
sudanskih otrok,
daleč odtod.

Korenine iz tal dvigujejo očetove križe
plapolaje v uročeni jok in žalost srca,
ki v vetru sledi cvetenju ječe.
Med trnjem razpete rože navskriž,
ihte v znamenjih upehanih rasti.
Iz teme mala črna glavnica moli,
lahko bi bil to moj otrok. Mi vsi!

Razpoke v kamenju utirajo z grozo gaz,
že ugaslo prošnjo človeštvu v ostrini zenic,
v brezbrižnem dotiku krvave prsti.
Na steblu prežgani pepel rože še tli,
pije upanje iz tvojih človeških oči.

Slika afriških rož na papirju bledi,
iz cvetenja črnih rož je iztekla kri
skoz trpljenje žive snovi in moje vesti.

A skoz zaprašene peščene poti,
kjer grenkoba rože v mrak medli,
srčika človeške dobrote na pomoč hiti,
Janez Drnovšek ni opešal v soku stvari,
pomoč celega sveta v Darfur ne zaspi.
Dober dan, človek, tvoja dobrota,
sudanski otrok ne bo več zapuščena sirota!
Iz src dobrih duš pomoč dajmo darfurskim otrokom,
kos kruha in da se posladkajo s sadnim sokom.
Pomoč, dobrih in srčnih ljudi v nas zori.
Pomagajmo otrokom Darfurja mi vsi!