Jokam za svojimi mladimi izgubljenimi leti, ki se nikoli več ne povrnejo.

Jokam zaradi neizkoriščenih priložnosti, ki mi jih je namenil Bog, pa jih nisem prepoznala.

Jokam zaradi čudovitih talentov, ki sem jih imela, pa sem jih zavrgla.

Jokam, ker se zavedam svoje minljivosti in nemoči.

Jokam, ker sem imela toliko priložnosti, pa jih nisem izkoristila.

Jokam, ker sem še vedno živa, še vedno imam talente, pa se ne morem premakniti.

Jokam, ker mislim, da je življenje ena velika napaka.

Jokam, ker sem razočarana nad svojimi dejanji.

Jokam, ker odhajam, pa se nisem uresničila.

Jokam, ker se bojim, da bom odšla brez slovesa.

Jokam, ker imam otroke, pa jih nisem naučila živeti.... kdo bi jim moral dati to znanje?... mati!

Jokam, ker nisem to kar sem hotela biti.

Jokam, ker nisem to kar je Bog hotel, da bi bila.

Jokam, ker sem osamljena med tisoči ljudi.

Jokam, ker sem pozabljena, ker mislim, da me ni.

Jokam, ker je pred mano črn dan, za mano pa beli oblaki.

Jokam, ker se nimam kam skriti v svoji sramoti.

Jokam, ker me je strah živeti.

Jokam, ker me je sram umreti.

Jokam, ker me je strah na novo začeti.

Jokam, ker ne najdem prave poti.

Jokam, ker ne vem vsega, kar bi morala vedeti.