Dovoli mi, da Te poljubim,
da pijem vodo tvojega izvira,
dovoli mi, da se zaljubim,
tam na koncu, kjer srce umira..

Dovoli mi, da Te pobožam,
moja roka je ljubezni lačna,
dovoli mi, ker Ti si roža,
ljubezen moja je brezplačna..

Dovoli mi, da Te varujem,
kot bi varoval otroka,
da tudi zate se bojujem,
da Te brani moja roka..

Želim si te nocoj,
mali, bodi moj.
Hočem te ob sebi imeti,
z največjo strastjo želim si te objeti.

Želim si, da bi bil z menoj,
potrebujem te, moj sreče soj.
Hočem te svetu vzeti,
vsaj ta trenutek s teboj leteti.

Želim si te tako močno,
da bi zate prodala dušo in telo.
Hočem te vsaj nocoj ljubkovati,
naj ti ne bo težko ostati.

Moje življenje je v mojih rokah,
zato sem se odločila,
da iz petčutne osebe postanem mnogočutna,
da namesto strahu izberem pogum,
namesto obsojanja, podrejanja in sovražnosti
izberem sočutnost in modrost.

V mojem srcu ni prostora
za nižjefrekvenčno energijo,
živim le z ljubeznijo,
ki je sestavljena iz misli, besed in dejanj.
Vse to je moja izbira!
Življenje je izključno v mojih rokah,
zato se zavestno odločam za stvari,
ki imajo višjefrekvenčno energijo.

Čas je sedaj.
Čas je nekoč.
Čas je jutri.

Čas, ki bil je nekoč, se ne povrne več.
Čas, ki je sedaj, težko ga je ujeti v sam trenutek.
Čas, ki bo jutri, je jutri.

Kaj pa je potem ta trenutek?

Vse.
Je sedaj.
Je nekoč.
Je jutri.

Kdo mi bo sestavil srce,
ki sem ga po koščkih
razdelila svetu
za tisočere ljubezni,
ko sem se zaljubljala
v cvetne grede
mojih pričakovanj,
v tiste male svobode želja,
ki nosijo vesolje
v zlatozelenkastih kosmuljah,
ki vstopajo jeseni vame,
z lučjo zahajajočega sonca.

Kako je moje razdeljeno srce
svobodno, naseljeno v vseh stvareh,
ki žarijo, nihajo in topijo v svetlobi.

Deževna kaplja je polzela
po plastičnem kozarcu,
napela je svoje težke prsi,
da bi ohranila ravnotežje.
Med tem sem jaz prihrumela
kot star vlak, ki prihaja na peron,
h kozarcu, da bi se odžejala.

Tedaj je kaplja padla iz sedanjosti.
Zdrsnila je iz svojega ležišča
in spremenila svojo logiko
kot solza, ki izoblikuje čustvo.

Pred množico
v bliskih
lebdenje skrito
v tonih nizkih

preigravanje šablone
v vročini
sproščeno, ravno
v rahli bolečini

razmazani obrazi
pred neskončno dioptrijo
razsekani zvoki
skok v asimetrijo

Naj se misli umirijo,
telo naj se sprosti.

Bele peruti,
tisočerih drobnih,
belih, mehkih ptic
naj božajo te,
tvojo nežno kožo.

Spanec pripluje
v tvoje pristanišče
ljubezen iz vesolja
naj ti ziblje dušo.

Takrat ti pošljem
svoje dobre misli,
da moje hrepenenje
te polepša,
da te očisti
moja ljubezen.

Sprašujem se,
Te hladne noči, v zimskem hladu,
Tolažim srce,
Medtem,
Ko veter piha skozi dušo,
Vidim le,
Obris njen, in lasje,
Ko se ji prikupno pletejo pred oči,
Ko se veter dotakne nedotakljivosti uma,
Ko si moja ustnica želi tvojega poljuba,
Izgubljen si želim, da si tu,
Stojim, strmeč, na sredi sobe,
Na poti iz ječe do svobode,

Narava je gozd, bivališče mnogih živali.
Narava je potok v katerem se mavrica blešči,
pesem, ki sprošča te, ko šumi.
Narava je nebo, kjer ptice rade lete,
narava je sonce, ki greje te in luna,
ki kaže ti pot in pomirja te kadar izgubiš se.
Narava je vse, kar iščeš ali kar si izgubil.

Kadar v naravi si, uživaj v vsaki rosni kapljici,
ob ptičjem petju in šumu vetra in vedi
tukaj tvoja duša je doma.

Bodi tu ob meni,
tudi jaz bom ob tebi,
ne odidi,
dragi moj Didi.

(Martina)

Kam gre veter,
ko se noč spusti,
kam gre človek,
ko vse izgubi.

Kam gre volja,
ko upanje se izgubi,
kam gre hrabrost,
ko te sreča zapusti.

Ženska, ovita si
v sedem tančic skrivnosti:
izobražena,
v službi,
prijateljica in ljubica možu,
mati in vzgojiteljica otrokom,
kuharica,
likarica in gospodinja,
emancipirana
za enako plačo kot moški;
to je tvoje poslanstvo, ženska.

Takole:
epizoda je končana,
pa če ti to želiš
ali ne.
Ti kjerkoli si
zapomni si,
konec je,
karkoli že si.
Tvoj čas je
minil,
izgini, pusti me,
pojdi težit komu drugemu.

Naj veter ti pove,
da ti si zame vse,
naj pesem govori,
da zame si le ti.

Ljubezen moja, čez gore
naj poboža ti lase,
mlada rosa s trav
naj ti izroči pozdrav.

Jug zavel je pred večerom.
Nebo sladkobno, mlačno.
Oblaki sklanjajo
svoje sence, trave se
pogrezajo v tišino.
Zatišje, vse bolj temačno.

Jezero je nemirno.
Rusalka v vetru češe kodre
svetlih las. Nad njo
v nizkem letu jadrajo gosi.
Kriče v večer
odmeva njihov glas.

Zapri oči
in sladko spi,
naj sončno te jutro zbudi,
in da ti novih moči.

(martina)

Srce me boli,
ker te ob meni ni.
Vsak večer sem jokala,
a ne bova se vdala.

Srečna sem,
ker preprosto čutim in vem,
da tudi tvoje srce,
čaka name.

(martina)

Pokrajina po deževju pusto zgleda,
Okolico samotno tišina oblega,
Še so mokra tla, in deževne kaplje polzijo,
Na mokrih listih, vejah utrujeno ležijo.

Mogoče človek podoben je naravi,
V iskanju večne sreče se ne ustavi,
pred nevihto se skrije v zavetišče,
Spet smisel v življenju išče.

Srečen si,
ko ljubezen se rodi.
Bolečina v srcu,
ko ljubezen izpuhti.

Ko človek nekoga ima,
se z njim preprosto igra,
kako lahko si to dovoli,
in ostane brez vsake skrbi?

Tam nekje,
je dekle,
ki trpi,
zaradi tako nezrelih ljudi!

Oči mojih notranjih oči
so se obesile na strop z lastno vrvjo
in bingljajo z lestenca prihodnosti.
Pogled obkroža krivuljo zemlje
in trosi očesni pepel iz mojih oči.
Še žive misli, ki se nikoli
ne upokojijo pod vekami spomina.

Dotikajo se neba.
Dotikajo se sledi jat.
Ponotranjeno, neskončno odtehtano,
kamor seže vonj rože,
kakor dišava priljubljenega jedila na mizi,
kakor diagonalno gibanje morja,
kakor zenit sonca opoldan.

Če bi ne videl konca
Se ne bi podal na pot
Zgorel bi v ljubezni sonca
Izginil bi v pasti zmot

Tam v zmotah je resnica
Preko vodi tanka brv
Le v mislih je pravica
V krvi ego je umrl

Tavam po poteh pozabe
Spomini so postali prah
Ne iščem več ljubezni prave
Mojo dušo je prerastel mah.

Zleknjena sem na tvoji postelji, o domovina,
in šumim z valovanjem tvojih rek in gozdov,
udobno se počutim med žitnimi polji in nasadi,
mah po skalah ob Soči je moj vzglavnik
in moje oko nad njim boža stare vasice,
Brda, vinograde in grmičevje jesenskega ruja,
medtem ko se moja ljubezen vrašča vate.

Kako udobno se počutim na tvojem ležišču
zavoljo moje ljubezni do tvojih lepot in darov,
ko pa si s svojo grudo tako priraščena name.
Kot kakšna razbeljena plošča se odtiskuješ vame,
me obsipaš z nežnostmi materine roke
in občutjem globoko starševske ljubezni.