Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/VecerneToalete

Večerne toalete sobota, 4. marec 2006 @ 13:53 CET Uporabnik: Tatjana Malec Oči mojih notranjih oči so se obesile na strop z lastno vrvjo in bingljajo z lestenca prihodnosti. Pogled obkroža krivuljo zemlje in trosi očesni pepel iz mojih oči. Še žive misli, ki se nikoli ne upokojijo pod vekami spomina. Dotikajo se neba. Dotikajo se sledi jat. Ponotranjeno, neskončno odtehtano, kamor seže vonj rože, kakor dišava priljubljenega jedila na mizi, kakor diagonalno gibanje morja, kakor zenit sonca opoldan. Močan oče moje zavesti in krhka mati moje duše si podajata roke ljubezni pod voljno prejo posteljnine, kakor bi njun odločujoči premik vesti trkal v sveto prebivališče, na vrata besedne zveze, ograjene z ločilom vprašaja ob koncu stavka, ki skozi resnoben zrak sporoča: Usmiljenje! Bog odreši žejno Afriko!. Moji bobniči so uglašeni na tišino, notranjo globoko tišino in molk. Tedaj sem vstopila v botik, v botik darfurskih toalet, stopila sem v botik muslimaskih tunik in zagledala sem nekega afričana z mehko bombažno kreacijo turbana na glavi, ki me je peljal v neko puščavsko vas, da sem odžejala sušo s svojimi očmi in iztočila nekaj kapelj na peščini stoletja in dopolnila svoj moralni testament, sakrosantne absolutne misli s hojo skozi goščo besed o vodi, o solzah iz odrezanih in iztaknjenih oči od očesnih živcev, ki se potapljajo v pušavski pesek in preraščajo sonce Kamor koli sem se ozrla, povsod sem čutila, da se me polašča sram. Videla sem sama gola izsušena telesa, dolge večerne toalete. Sence smrti. Komentarji (23) www.pozitivke.net