Jug zavel je pred večerom.
Nebo sladkobno, mlačno.
Oblaki sklanjajo
svoje sence, trave se
pogrezajo v tišino.
Zatišje, vse bolj temačno.

Jezero je nemirno.
Rusalka v vetru češe kodre
svetlih las. Nad njo
v nizkem letu jadrajo gosi.
Kriče v večer
odmeva njihov glas.

Vrniti bom moral
bel kamen na prod.
Nekaj manjka.
Jerebika v južnem
vetru je nemirna.

Grem, grem
še pre dežjem od tod.



Branko Zupanc