Deževna kaplja je polzela
po plastičnem kozarcu,
napela je svoje težke prsi,
da bi ohranila ravnotežje.
Med tem sem jaz prihrumela
kot star vlak, ki prihaja na peron,
h kozarcu, da bi se odžejala.

Tedaj je kaplja padla iz sedanjosti.
Zdrsnila je iz svojega ležišča
in spremenila svojo logiko
kot solza, ki izoblikuje čustvo.



Kaplja je bila iz atomov vode
z nezavednim namenom.
Bila je nekakšno svetlikanje
bodočega vrenja in hlapov,
morda del bodoče rastline
z zelenim navdihom,
morda tudi bivanje v telesu
s pretakanjem po tkivu.

Svojega položaja kaplja
na plastičnem kozarcu ni obdržala.
Odšla je v svet,
kjer reka prestopi bregove,
kjer reke tvorijo vrtince.
Morda bo rosa v jutru
ali vitica cvetoče veje,
morda bo v morju
zlomljeni val,
morda v zavestnem namenu
moje volje po spolnitvi.