Oči mojih notranjih oči
so se obesile na strop z lastno vrvjo
in bingljajo z lestenca prihodnosti.
Pogled obkroža krivuljo zemlje
in trosi očesni pepel iz mojih oči.
Še žive misli, ki se nikoli
ne upokojijo pod vekami spomina.
Dotikajo se neba.
Dotikajo se sledi jat.
Ponotranjeno, neskončno odtehtano,
kamor seže vonj rože,
kakor dišava priljubljenega jedila na mizi,
kakor diagonalno gibanje morja,
kakor zenit sonca opoldan.
Močan oče moje zavesti
in krhka mati moje duše
si podajata roke ljubezni
pod voljno prejo posteljnine,
kakor bi njun odločujoči premik vesti
trkal v sveto prebivališče,
na vrata besedne zveze,
ograjene z ločilom vprašaja
ob koncu stavka,
ki skozi resnoben zrak sporoča:
Usmiljenje! Bog odreši žejno Afriko!.
Moji bobniči so uglašeni na tišino,
notranjo globoko tišino in molk.
Tedaj sem vstopila v botik,
v botik darfurskih toalet,
stopila sem v botik muslimaskih tunik
in zagledala sem nekega afričana
z mehko bombažno kreacijo turbana
na glavi, ki me je peljal
v neko puščavsko vas,
da sem odžejala sušo s svojimi očmi
in iztočila nekaj kapelj na peščini stoletja
in dopolnila svoj moralni testament,
sakrosantne absolutne misli
s hojo skozi goščo besed o vodi,
o solzah iz odrezanih in iztaknjenih oči
od očesnih živcev, ki se potapljajo
v pušavski pesek in preraščajo sonce
Kamor koli sem se ozrla,
povsod sem čutila, da se me polašča sram.
Videla sem sama gola izsušena telesa,
dolge večerne toalete. Sence smrti.
Oči mojih notranjih oči
