Kdo mi bo sestavil srce,
ki sem ga po koščkih
razdelila svetu
za tisočere ljubezni,
ko sem se zaljubljala
v cvetne grede
mojih pričakovanj,
v tiste male svobode želja,
ki nosijo vesolje
v zlatozelenkastih kosmuljah,
ki vstopajo jeseni vame,
z lučjo zahajajočega sonca.
Kako je moje razdeljeno srce
svobodno, naseljeno v vseh stvareh,
ki žarijo, nihajo in topijo v svetlobi.
Moje srce je brez starosti,
mladostno obličje vpenja v nemirni utrip
in ga sproti izklesuje, da gleda čez rob
z govorico krvi v kamnu skrivnosti.
To moje razdeljeno srce
stiska svet v svojo dlan
in me povezuje s stvarmi,
ki še niso vstopile vame.
Raste, raste in raste
in v zemlji razvija korenine
iz studenca mojih ljubezni
iz želja, ki me vlečejo tja,
kjer še nisem dosegla sebe.
|