Veliko steno na obrobju vesolja
vsakdo varuje, da bo cepil
smrtnost z nesmrtnostjo.
Kot hrček v kletki se boji teme
in se veseli luči in koščka kruha.
Nikoli ne more doumeti
v svojem celičnem sistemu
zakaj je imel razbita kolena
in zakaj mu postajajo kosti
bolj krhke in neprožne.
Ko mu opeša vid, spregleda
in spozna, da ga še niso dosegle
zvezde s svojim duhovnim telesom
in mu iz svetega naročja podarile
z dragimi kamni nesmrtnosti
okovan oltar: večno resnico
o padanju noči v jutro,

Pohodi me,
čeprav me boli.
Kot trava sem, zate,
a tudi trava živi.

Če si želiš, me lahko pretepaš
do onemoglosti,
ali lahko me tudi kepaš,
če premoreš toliko podlosti.

Lahko me brcneš na drugo nebo,
in ti vseeno podarim cvet,
obarvam lahko tvoj svet,
narišem pentljo in pobarvam mavrico.

Lahko uničiš mi najlepšo pravljico,
vsak srečen konec lahko spremeniš v tragedijo.
pa ti vseeno jaz grozljivko spremenim v komedijo.

V vrtu lilija bela cvetoče diši,
poleg se bezeg sneženi bohoti,
rosa na listih njegovih polzi,
v jutra objem me zamoti..

Želim Te in čakam na to,
da prideš, brez Tebe ne gre..,
zate od mene nikoli ne bo
več takšnih besed, srce se zave...

Danes Ti zadnjikrat pišem,
v vrtu cvetoče diši lilija bela,
v pismu vprašanje zapišem,
sva sploh ljubiti se smela?

LJUBIM TE

si mi pod kožo
si v krvi
si v vsaki moji celici

v svet gledam s tvojimi očmi
in moje oči želijo da skoznje
vidiš ti

ne
meni ni več pomoči

Ostani zdrava,
mlada,
prava,
zvedava,
afna,
s karnevala,
morilska,
vroča maska,
pekla kurjava,
izdajalska,
vesela,
s pogreba
odplesala,
eno novo zaigrala,
rogate razveselila,
med črne odcurljala,
sebe izgubila,
obstala,
pokora,
dolga,
sladka bolečina,
oplazila,
mojo željo opazila,
se vdala,
ostala.

Ringa, raja,
uganeš zmaja?

Glave nima,
le oči,
če malo ga potreseš,
se na glas smeji.

Dolge noge,
kratke roke,
junaška prsa,
na obroke.

Odidi, preden greš,
saj veš,
pot je dolga
ali kratka,
le enkrat jo
prehoditi smeš.

Ne oziraj se,
ne greši,
minilo je,
vse gre v izhodišče,
glej naprej,
vzemi si spominov,
le prgišče.

Iskala sem pravi kraj za dopust.
Vozila sem se in se našla ob bazenu
na svojem želenem dopustu.
Prostor se je začel spreminjati
v goreče telo in pohotno zažigal zrak.
Tu je bila vroča pokrajina,
kakršne ne pomnim.

Ponoči sem odpirala vrata na balkon.
Nobena hladna sapa me ni osvežila.
Listi so začeli odpadati z dreves.
Trava je zarumenevala
in postajala zlatenično bolna.
Peklenski ogenj je neustavljivo pustošil.
Asfalt se je topil in izparevanje tal
je zapiralo dih. Nabrekle noge so se
še živalim šibile pod težo znoja.

Ti, ki vidiš vso to čudežnost bivanja,
te brezkončne trate, razsežna morja
in visoke gore, ki spreminjajo svetlobo
v ljubezen tvojim očem, si kdaj postal
v gozdu in prišepnil drevesom,
da je tema tudi v tvoji duši
in da si ves mehak v svojih čutih
sprejel vase tudi delček njihove sence,
ko je gozd umiral pred tabo.

Pod oknom stoji drevo in njegovi listi
trepetlikajo nemir in ne morem reci,
da drevesu ni mar zame.
Neko nepojasnjeno čustvo živi ob meni,
ko ta stoječi zeleni človek pretvarja
svetlobo v ljubezen, ki diha zame
in mi mežika z zelenimi vekami
ter me s suknom svoje preobleke
sprejema vase, kot da bi imelo drevo
zrcalno zavest človeka.

Sebe sem odložila
na pragu preteklosti
in zaprla vrata za seboj,
a kremplji praskajo po njih.
Tema prijemlje za kljuko
in zadaj slišim vpitje:
»Čakaj, zaustavi korak!«
Tedaj se ozrem
in zagledam mrtve,
ki sem jih ljubila.
Vstopili so v svet živih.
Opazila sem, da se hranijo
z mojo ljubeznijo
in da za zapahnjenimi vrati
živijo namesto mene.

Jagoda v sončku je rdeča
fantek gleda jo in se veseli
vsa sladka sočna in vabeča,
da srček detetu se vzradosti.

Prstki mali jo hočejo prijeti,
tako vsa nežna prstkom ubeži
mamico dete na pomoč pokliče
in končno jagodo dobi.

Fantek stiska jagodo rdečo
med zobki se rdeči sok mu pocedi
smeje se in stiska rokco,
ko jagodo med prstki si drži.

Za vedno mlad,
naj nevidna roka bi me vodila,
v srce vsakdan ljubezen dahnila.

Za vedno mlad,
v žarčenju tvojem nabiram naj moč,
duh večnosti vsak dan naj bo v pomoč.

Za vedno mlad,
naj duša bi moja vse zlo pozabila,
blagor se kaže vse, kar je prebrodila.

Za vedno mlad,
vsak človek odel bo večen plašč zlat,
z njim vstopil nekoč bo v rajski grad rad.

Naj obmirujem kot drevo,
a korenine ne v zemljo,
naj dvignejo se pod nebo.

Poslušam veter,
ki brez mej
ovija se okoli vej.

Stojim na jasi mavrični,
kot tisti, ki ne govori,
le listje moje naj šumi.

In misel naj odnese tja,
kjer le ljubezen je doma,
hrepenenje iz srca.

Darinka Šajn

Zelo v redu,
zdaj bo bolje,
pospravlja se nered,
svet je na tečajih,
vesolje teče,
kot atomska ura.

Nekako lepo je,
prav zares osvežujoče,
čisto, ostro, neverjetno.

Čudovito, kvalitetno
in tako učinkovito,
da odpihne kamen z duše.

Beseda,
ki nikdar ne bo meso,
spoštovana in čislana,
vse zmore, zmeraj vžge.

Sladka včasih,
grenka če zaprija,
jokajoča, da,
v nebo vpijoča, grešna.

Od začetka,
vse do konca,
zelena kot ljubezen,
siva kot pohota,
črna, kot nedolžnost čista,
rdeča kot sovraštvo,
modra kot starec,
bela, kot strah vesela.

Dete malo je zaspano
spanček z njim se spogleduje
čaka željno svojo mamo,
da v mehki posteljici ga pestuje.

Očke trudne zapira in odpira,
ker vse videlo bi rado
vsaj ena očka odprta rada bi ostala,
da dete ne bi kaj spet zamudilo.

Spanček premaga malo dete
zaziblje v sen ga sladek,
da se brez skrbi spočije,
ker čaka ga zeleni gaj in sonček.

Sanjam,
sanjam, da me veter na svojih krilih nosi.
Danes lahko zaspim s teboj na nežni rosi.
Sanjam.

Danes sanjam žive sanje,
ti si kot strasten ogenj ki me odpelje vanje.
sanjam kako me nežno božaš po telesu,
strast je ogenj, podobna kresu.

Sanjam, kako objemaš me,
me k sebi privijaš ..
sanjam kako mi lase v čop zvijaš
in hočeš vse.

Ljubezen večna iluzija
na kateri svet stoji
nikoli pesem neizpeta
kot drug svet neznan se zdi.

Živi nekje v srcu tvojem
čaka na priložnost prvo,
da najde sladek spet objem
poda ti nežno roko svojo.

Srce je razigrano, mlado,
ker tako močno spet ljubi,
četudi sanja iluzijo
presrečno je, ker ljubezen čuti.

Srce so prepredle veje
s sadeži iz dedovega vrta.
Ves vrt prekrivajo gredice
z njegovim drevjem, rastlinami
in rožami. Tam sem tudi jaz.

Najini bitji se tu srečujeta
in vse je ostalo nedotaknjeno.
Spominov ne moreš izbrisati.
Vsa razsežnost medsebojne ljubezni
je ostala. Korak za korakom je
vstopala v dušo in našla svoj dom.
Zelenje, cvetoča uta in sadno drevje
stoji zasidrano s koreninami v spominu,
čeprav je čas opustošil moj vrt.

Kdo si, utvarni duh v grozdu akacije,
belina brez lastnosti in omejitve?
Si prvina, ki je preživela čas
z okrepljeno substanco človeka,
nevidna čolnarka mojega duha,
svetlikajoča snov kozmične sedmerosti.

Si mar okvarjena ura večnosti,
bronasta kača, ki se vzpenjaš
po notranji beli tančici in vstopaš s svet
oblik in idej, v moje oči, z okultnim
kamnom v duši miselnih slasti?

Tvoja srajca
neoseben kos tkanine
umazanega kos perila
vonj tvoje kože prepotene.

Tvoja srajca
dotik moje roke
z očesom objeta
šum preveva jo zdaj vode.

Tvoja srajca
vsa mokra in dišeča
v moji roki srajca
v vetru valujoča.

Znaš ujeti ptico mojega srca,
ki nad polji in gorami leti,

znaš ujeti žarek iz mojih oči,
ki predira bele oblake
in razsvetljuje samoto noči,

znaš zbuditi tigrice nežnost,
ko divje nate preži
v pričakovanju noči...?

Ja, ti znaš...! In zato sem tvoja!

Poletita skupaj najini ptici srca,
nežno, žarka nežno se prepletata...
Iz večnosti nesmrtna ljubezen se zbudi

ter naju nosi na valovih,
na valovih strasti...

Raztopite, vojščaki, ves svinec raztopite,
zlijte ga v vodo in iz njega naj nastanejo
odlitki, male podkvice, ki prinašajo srečo
kot redke šitiriperesne deteljice.

Podarite otrokom podkvico z oporočno
inštanco pečata, tisto eruptivno moč duha
z moralno roko, ki bo težila k prihodnosti
in znala preseči spore in delitve iz preteklosti.

Ko bo sonce poželo žito, zraslo iz krvi
in ko bo izhlapel ves črvivi vonj preteklosti,
ko bodo vaši zmaji strmoglavili z neba,
ko boste za Božič slavili rojstvo svojega otroka
in pozabili na kline lestev, da bi se dvignili
s svojim zmagoslavjem do božjega prestola;