Kdo si, utvarni duh v grozdu akacije,
belina brez lastnosti in omejitve?
Si prvina, ki je preživela čas
z okrepljeno substanco človeka,
nevidna čolnarka mojega duha,
svetlikajoča snov kozmične sedmerosti.

Si mar okvarjena ura večnosti,
bronasta kača, ki se vzpenjaš
po notranji beli tančici in vstopaš s svet
oblik in idej, v moje oči, z okultnim
kamnom v duši miselnih slasti?


Si mar luč, ki me odrešuješ tihega petja,
s svetlečimi krili zvezde prebujena noč.
Morda te je dvignil veter izpod površja
psihičnih dogajanj vesoljnih teles.
O bela spremljevalka, brez tebe ne bi
doživela popoldneva, dočakala noči,
obložena z zakladi smaragdnih prašnikov
spomina v genih. Nastanila si se v rekah
moje krvi in s seboj nosiš železo, kalcij in soli.
Na tem potovanju napiši antologijo svetišča
idej, nariši bližnjice, ki pripadajo meni!

Trudim se razumeti celičje tvoje beline,
tisto reko tvoje tekočine med vretenci,
substanco alkimije tvojega logosa,
prebuditev latentne moči prvotne snovi,
duh žarčenja, papirus tvojega izročila,
na mojem jeziku glas, v telesu udarce.

Svečenica z mističnim izrazom skrivnosti
in sladkim vonjem izgorevanja moje snovi,
žareča masa v neposeljenem telesu s pomenki
ledenih zvoncev in preobilnostjo neznank,
iščem te, da napolniš svetišče z oskubljenimi
listi rože in se naseliš v moj ezoterični vrt
v svoji krilati podobi bleščeče beline.
Postala si del mojega notranjega oblačila.
Protislovje, ki ga moj razum ne prenese.
Preveč bolščave, preveč božje sebičnosti!