Ti, ki vidiš vso to čudežnost bivanja,
te brezkončne trate, razsežna morja
in visoke gore, ki spreminjajo svetlobo
v ljubezen tvojim očem, si kdaj postal
v gozdu in prišepnil drevesom,
da je tema tudi v tvoji duši
in da si ves mehak v svojih čutih
sprejel vase tudi delček njihove sence,
ko je gozd umiral pred tabo.
Pod oknom stoji drevo in njegovi listi
trepetlikajo nemir in ne morem reci,
da drevesu ni mar zame.
Neko nepojasnjeno čustvo živi ob meni,
ko ta stoječi zeleni človek pretvarja
svetlobo v ljubezen, ki diha zame
in mi mežika z zelenimi vekami
ter me s suknom svoje preobleke
sprejema vase, kot da bi imelo drevo
zrcalno zavest človeka.
Ti, ki vidiš vso to čudežnost bivanja,
