|    Ti, ki vidiš vso to čudežnost bivanja, 
te brezkončne trate, razsežna morja  
in visoke  gore, ki spreminjajo svetlobo 
v ljubezen tvojim očem, si kdaj postal 
v gozdu in prišepnil drevesom, 
da je tema tudi v  tvoji duši  
in da si ves mehak v svojih čutih  
sprejel vase tudi delček njihove sence,  
ko je gozd umiral pred tabo. 
 
Pod oknom stoji drevo in njegovi listi 
trepetlikajo nemir  in ne morem reci, 
da  drevesu ni mar zame.  
Neko nepojasnjeno čustvo živi ob meni, 
ko ta stoječi zeleni človek pretvarja 
svetlobo v ljubezen, ki diha zame  
in mi mežika z zelenimi vekami  
ter me s suknom svoje preobleke 
sprejema vase, kot da bi imelo drevo 
zrcalno zavest človeka. 
  |