Veliko steno na obrobju vesolja
vsakdo varuje, da bo cepil
smrtnost z nesmrtnostjo.
Kot hrček v kletki se boji teme
in se veseli luči in koščka kruha.
Nikoli ne more doumeti
v svojem celičnem sistemu
zakaj je imel razbita kolena
in zakaj mu postajajo kosti
bolj krhke in neprožne.
Ko mu opeša vid, spregleda
in spozna, da ga še niso dosegle
zvezde s svojim duhovnim telesom
in mu iz svetega naročja podarile
z dragimi kamni nesmrtnosti
okovan oltar: večno resnico
o padanju noči v jutro,
o rojevanju in umiranju,
da bi spoznal duhovni laboratorij,
topilnico svoje zavesti,
eter svoje duše,
da bi z brezbavrno mililno
lahko vstopil v drevo španskega bezga
in napisal pismo prihodnosti ob svoji
dopolnjenosti, ko bi vihrajoč skozi
življenje morda videl tiste mlinske kamne,
ki mešajo veter z vodo in vlečejo
v globine, ki ji še ni nihče dosegel.
Svetloba še vedno piše zgodbo na mojo kožo
o korenu mišljenja in novo rojeni ideali
bodo postali vlažna moka, iz katere
bo vzhajal kruh in jaz in ti bova žarela
v semenu pšeničnega polja osvobojena
na minljivo in kočno, sposobna živeti v
neumrljivem stanju najnih otrok
kot voda, ki poganja.
Veliko steno na obrobju vesolja
