|  Sebe sem odložila
na pragu preteklosti
in zaprla vrata za seboj,
a kremplji praskajo po njih.
Tema prijemlje za kljuko
in zadaj slišim vpitje:
»Čakaj, zaustavi korak!«
Tedaj se ozrem
in zagledam mrtve,
ki sem jih ljubila.
Vstopili so v svet živih.
Opazila sem, da se hranijo
z mojo ljubeznijo
in da za zapahnjenimi vrati
živijo namesto mene.
Jaz sem umrla nešteto krat,
da so oni oživeli
in prestopili prag preteklosti.
Za svoje življenje
me kot vampirji jemljejo
in pijejo po kapljah krvi.
Pravo žalovanje za mano
imajo oni tam za vrati.
|
NE ZAMUDITE
Preteklost
Prispeval/a: danaja... dne nedelja, 25. junij 2006 @ 00:31 CEST
Zelo lepa pesem, Tatjana!
Tako sem se vživela vanjo, da se mi je kar kože naježila. Vesela sem, da sama česa takega nisem doživela.
Kako pomembno je za umrle, da jih odvežemo, da jim pustimo oditi, kamor pač morajo. In kako pomembno je to za naše življenje! Opazila sem, da se duša umrlega mnogokrat nasloni prav na majhnega otroka, sorodnika, ki mu je nedolžno odprl srce. In ga leta in leta vleče ven iz telesa, v svoj svet.
In je sreča, če temu otroku, pravzaprav že odraslemu, uspe to prepoznati in pravilno ozavestiti, da potem lahko to dušo odveže, jo odslovi, in s tem osvobodi sebe, da končno v polnosti zaživi svoje življenje na Zemljici.
Preteklost
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 25. junij 2006 @ 14:13 CEST
pesem je nastala kot odziv na komenar Draga pod prispevkom Odmev na TV oddajo Trenja "Razsvetlitve" (dialog med nadšklofom Mnsg. Perkom in Janezom Stanovnikom, predsednikoom ZB).
Drago se ni strinjal, da mrtvi ne krojijo življenja živim. In dejansko ima Drago svoj prav. Preberi si komentarje pod navedenim prispevkom in boš morda bolj razumela zakaj je nastala moja pesem. Moram povedati iz svoje lastne izkušnje, da ko umre nekdo, ki smo ga ljubili, n. pr. starš, vzame del človeka s seboj. Med živimi in mrtvimi ostanejo vrata priprta in ti nenehno vstopajo v naše življenje, čutenje, žalovanje in spomine. Vez med živimi in mrtvimi je veliko bolj živa, kot si sploh lahko mislimo. Ko odide ljubljena osebna nismo več cela oseba tu, vzame nas del s seboj in nas jemlje po kapljah.
Lep pozdrav
Tatjana
Preteklost
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 1. julij 2006 @ 12:21 CEST
umrlemu gredo tudi določene pravice, čeprav ga ni več med nami in sicer: pravica do časti in ugleda, pravica do spomina nanj, pravica, da za njim žalujemo, pravica do ljubezni, pravica do groba, cvetja, da mu prižigamo sveče, da plačamo mašo zanj, da se ga v družini in družbi spominimo, itd. Mrtvega ne moreš odvezati, da odide, ker vedno ostane v svetu živih. Nanehno trka na vrata, ki se odpirajo v življenje. Mrtvi trka na tvojo vest, da se sprašuješ, ali si za časa življenja vse naredil zanj in vedno imaš v duši občutek, da si mu še nekaj dolžan. Mrtvi se pravzaprav polastijo živih. Mrtvim dolgujemo ideologije
in jim zvesto služimo, ker smo z mrtvimi in njihovimi idejami solidarni. Prištevamo se mednje. Odtod tudi narodove delitve.
Ko se človek rodi, se spremeni animalno poželenje v človeško poželenje, kar pomeni humaniziranje poželenja v tridemnzionalnost človeškega časa in človek v tem svojem delovanju celo življenje ustvarja prihodnost in svojo vekotrajnost. Ustvarja iz sedanjosti funkcijo prihodnosti in pri tem izkorišča preteklost, v kateri imajo svoje mesto tudi mrtvi in si tudi sam zagotavlja, da ko bo umrl, ne bo pozabljen. V tem svojem delovanju tridimenzionalnost časa človek odkriva dimenzijo svoje biti. Človek piše, slika, gradi hiše, si ustvarja družino in potomce zato, da bi živel tudi po smrti in ostal enkopraven član svoje družine, naroda, države, človeštva.
Mrtev ne more biti iztrgan iz prvotnega kontesta življenja. Mrtev je prikovan k živim. Brez opredmetenosti ni bivanja v času in prostoru, osnovni dimenziji človekove biti pa sta gibanje in ustvarjanje. Človek zapusti v svetu svojo sled. S smrtjo ni mogoče manipulirati. Je del stvarnosti. V človekovem življenju se godi nekaj bistvenega, nekaj kar nosi svojo resnico v sebi, nekaj kar je razkrilo skrivnost tega človeškega bitja, ki se vedno znova duhovno konstituira in obnavlja z duhom njegove totalnosti.
Človek odkriva svojo smrtnost in končnost šele na podlagi civilizacije, t.j. svojega opremdetenja, človek pozna smrt kot rezultat svoje prihodnosti in živi v znamenju smrti. Zato je v tem boju človek odkril prihodnost kot dimenzijo svoje biti. Boj za življenje in smrt ne sme končati s smrtjo, oba borca morata ostati živa, čeprav vsak izmed niju stavi na kocko svoje življenje in smrt. Oba ustvarjata svojo sedanjost in prihodnost na temelju nečesa, česar še ni. Praksa ima še eno dimenzijo: v njenem dogajanju, kjer nastaja specifična človeška stvarnost, pa se hkrati na določen način godi stvarnost, ki eksistira ne odvisno od človeka. Človek odkriva vesolje in stvarnost v svoji biti. Človek je torej odprt za stvarnost, biti. Človekove duhovne reprodukcije živijo svoje življenje stvarnosti še po smrti. Smrt je odkup za življenje, sodba, zadostitev pravičnosti, človeška nujnost in je ne moremo deklarirati za neobstoječo stvarnost. Smrt je imanentna struktura stvarnosti. Filozofija življenja zaznava Kantova vprašanja: Kaj lahko vem? Kaj naj delam? v Kaj smem upati? Smem torej upati v nesmrtno življenje, to je življenje po smrti. Smem torej hrepeneti?
Človek je torej zazidan v subjektivnosti, eksistira v totalnosti sveta in tudi sam sodi v svojo sposobnostjo reproducirati totalnost sveta. Zmotno je mnenje, da po smrti človek ne eksistira več. Premagan je s stališča snovi, ne pa s stališča duha. Njegov duh je totalnost njegovega obstoja. Tu imamo dva skrajna pola: človekov projekt življenja in prihodnosti ter božji projekt, v katerega je vključna smrt. Toda svet brez mrtvih ne bi bil avtentična stvarnost, temveč samo ena izmed razdelitev človekove subjektivnosti, eden izmed možnih načinov, s katerim si človek osvaja in duhovno reproducira svet.
Fizična prisotnost živega človeka je samo eden praktičnih pristopov k stvarnosti. Če pa vprašanje ontologiziramo, pomeni da poleg stvarnosti živega, moramo prišteti še stvarnost mrtvega človdka. Stvarnost ni avtentična brez živega in umrlega človeka. Človek se realizira, t.j. počlovečuje v času svojega življenja, da ustvari sebe za čas življenja in za čas po smrti, saj je celo življenje hrepenel po vekotrajnosti in dosegel svojo dopolnitev.
LP Tatjana
Preteklost
Prispeval/a: danaja... dne ponedeljek, 3. julij 2006 @ 09:52 CEST
Res je, umrlemu pripada vse spoštovanje in zato pravce, kot si jih naštela; da pa ga ne moreš odvezati, da odide - ne, s tem se ne morem strinjati s teboj. Pravzaprav je to celo naša dolžnost, ker le tako mu lahko pomagamo, da svobodno zaživi v drugih svetovih. To narediš sam in temu so recimo namenjene tudi svete maše, ki jh zanj darujemo. In potem: ne trka na tvojo vest (ker je čista), nimaš v duši občutka, da si mu kaj dolžan (ker mu nisi)... Oba sta neobremenjena, oba svobodna. Popolna sprava. In iz miru v sebi potem lahko začutiš njegovo podporo iz drugega sveta.
Lahko se čutiš zavezanega njegovi ideji, ampak to je zdaj TVOJA ideja, po tvoji svobodni izbiri.
Eno so umrlega dela - tako materialna kot duhovna. Ta OSTANEJO v našem svetu, v tem času in prostoru. Ta živijo tu, ta so z nami. A njegova duša, njegovo bisto živi zdaj drugje. In zato potrebuje svobodo, odvezo od materialnega, ki ga je posedoval, od idej, katerim je služil, čustveno odvezo od ljudi, s katerimi je bil tu povezan. Vse to smo mu dolžni dati!
S spoštovanjem in ljubeznijo, Danaja
Preteklost
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 3. julij 2006 @ 14:02 CEST
vse kar si napisala drži, vendar problem niso mrtvi, temveč živi. Mrtvi živijo v naši subjektivni zavesti. Naša vez z mrtvimi so spomini in ljubezen, ki smo jih do njih občutili. Danes zjutraj sem bila na pokopališču in nesla svoji pokojni mami šopek, ker jutri bo pet let odkar je ni več. Kaj lahko rečem? S tem, da je ni več, občutim, da je odmanjkal tudi del mene ali da me je vzela delno s seboj. Jemala me je po delcih, ko sem ob njenem trpljenju, verjetno še bolj trpela jaz, ko ji nisem mogla pomagati, da bi se ji zdravje vrnilo. Moram reci, da je bila zame to najtežja življenjska preizkušnja, ki me je v celoti spremenila, kot prej nobena stvar. Spominjam se, kaj mi je rekla medicinska sestra v bolnišnici, kjer je mama ležala. Rekla mi je, da tega odhajanja in trpljenja ne bom nikdar več v življenju pozabila.
Mrtvi odidejo s sveta, ne morejo pa oditi iz naše duše. Vračajo se. Mati ne more nikoli popolnoma odvezati svojega otroka. Ljudje imamo v sebi res vgrajen nekakšen obrambni mehanizem pred žalostjo in duševnim trpljenjem. Zato pravijo, da čas vse rane pozdravi. To drži le do neke mere. Ko n.pr. sanjam o mami in jo vprašam kod je hodila tako dolgo, zakaj se mi ni javila in mi povedala kako je z njo, mi noče odgovoriti. Molči. Daje mi razumeti, da ima svoje življenje in da je srečna drugje. Hoče me odvezati od nje, oditi. Vendar to ni njeno hotenje, to je moja podzavest, ki mi narekuje naj se odvežem in umirim svoja čustva, naj jo pustim oditi. Strinjam se, da do neke meje moramo to odvezo sprejeti, storiti tudi sami v svoji subjektivni zavesti nek premik, kajti misliti na mrtvega in žalovati, pomeni biti z njim. Mrtve moramo pustiti oditi s tega sveta, a iz naše duše nikoli. To enostavno ni mogoče.
Doživetje onostranega je tukaj in zdaj in smrt daje človeku vedeti, da sta življenje in smrt neločljiva: sta totalnost. Življenje in smrt sta par in dajati mesto enemu v drugem, tebi v meni pomeni razodeti podobo sveta v razpršitvi njegovih delcev. Vsako življenje se izteka v smrt in smrt nazaj v življenje, v subjektivno zavest živih. Nesmrtnost človekovega obstoja je v njegovi nenadomestljivosti in večnosti, kot neizogibnem hipu v obstoju sveta.
Lep pozdrav
Tatjana
Preteklost
Prispeval/a: danaja... dne ponedeljek, 10. julij 2006 @ 19:26 CEST
ti izhajaš iz svojih izkušenj, jaz iz svojih. Mislim, da si zelo vezana na mater in očeta, in ko sem prebrala tvoje zapise o očetovem življenju, sem razumela, zakaj. In glede doživljanja odhajanja tvoje mame, verjamem, da je bila to najtežja izkušnja tvojega življenja.
Smrt je del življenja in lepoto tega lahko sprejmemo šele, ko so bolečine zaradi izgube, zaradi občutka zapuščenosti, zaradi spremembe, zaradi trpljenja umirajočega za nami. Predelala sem nekaj smrti mojih bližnjih. Srečna sem, ker sem prejela milost resnične vere v Boga in mi ni težko videti in povezati smiselnost vsega. Tudi moj oče je umrl. In tako kot ti, tudi jaz čutim, da je delček mene šel z njim. In čeprav sem bila v šoku zaradi nenadne smrti, sem kot pod vodstvom ga začela odvezovati. In sledila mi je cela družina. Povedali smo mu, kar mu za časa življenja nismo, odpuščali smo mu vse, čisto konkretne zadeve. Nikdar še nismo bili tako iskreni, tako povezani med sabo in z njim, ki je ležal mrtev med nami. Rekli smo mu, naj se ne ozira na naše bolečine in odide, kamor mora. In le še nekaj dni je bilo čutiti njegovo prisotnost. Potem nikdar več in tudi nikomur ni prišel v sanje. Pa ne zastopi napačno, še je v naših spominih, v naših pogovorih, praznujemo obletnice povezane z njim, še celo njegove fotografije so na stenah... Odnos z njim JE, a zelo lahkoten, na drugačni ravni. Včasih se nam ob kakšnih lepih, neverjetnih dogodkih zazdi, da je to njegova intervencija. In včasih, kot Pika Nogavička pogledam v zveznato nebo in mu pomežiknem: Očka, hvala!
Se strinjam, da sta svet živih in mrtvih povezana. A pomembno je, kakšen je odnos med tema svetovoma. Kot zavestni ljudje, kot dejavni sokreatorji življenja, ne moremo dovoliti, da je meja med svetovoma propustna na tak način, da "se mrtvi hranijo z energijo živih". To se zgodi, če se nismo zmogli odvezati, ponavadi čustveno.
Ko sem se v mladosti potepala po tujini, sem prišla v stik z literaturo naših izseljencev. Kar nisem mogla verjeti grozotam, o katerih sem prebirala. Prav fizično sem zbolela, da sem imela še več časa za branje. Še bolj pa je bolela duša. Podrl se mi je svet, vera v vse, kar sem do takrat verjela, spregledala sem laž Titove Jugoslavije... In naučila sem se, da ne verjamem prav nobeni ideologiji več, nobeni interpretaciji dogodkov, nobenim poročilom o dogajanju v svetu,... nikomur in ničemer - le svojim lastnim izkustvom in odmevom v moji duši.
Ker si osebno bila prizadeta ob političnih umazanijah, te zelo razumem, da se ne moreš popolnoma oddvojiti od očeta, ki je bil in je še vedno tako zlorabljen v med- in povojnih obračunavanjih, v bojih za moč in oblast.
Ampak želim ti, da bi doživela spravo, mir v svojem srcu.
Ne smemo zapustiti življenja vpeti v neko idejo, v iskanje zemeljske pravice.
In ko spet prebiram tvojo pesem, mi je hudo.
Kar objela bi te in ti rekla: "Ne umiraj, da bi oni živeli!"
Z ljubeznijo,
Danaja
Preteklost
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 16. julij 2006 @ 23:10 CEST
se ti iz srca zahvalim za toplo, iskreno in razumevajoče pismo, ki izhaja iz tvoje lastne izkušnje in mi je veliko pomenilo.Še enkrat hvala! Tvoje besede in tvoje pesmi so kot balzam za dušo.
Lep pozdrav in vse dobro
Tatjana