Sebe sem odložila
na pragu preteklosti
in zaprla vrata za seboj,
a kremplji praskajo po njih.
Tema prijemlje za kljuko
in zadaj slišim vpitje:
»Čakaj, zaustavi korak!«
Tedaj se ozrem
in zagledam mrtve,
ki sem jih ljubila.
Vstopili so v svet živih.
Opazila sem, da se hranijo
z mojo ljubeznijo
in da za zapahnjenimi vrati
živijo namesto mene.
Jaz sem umrla nešteto krat,
da so oni oživeli
in prestopili prag preteklosti.
Za svoje življenje
me kot vampirji jemljejo
in pijejo po kapljah krvi.
Pravo žalovanje za mano
imajo oni tam za vrati.
Sebe sem odložila 
