Poljublja žarek prvi že zemljo,
toplo boža nedra nje bohotna,
trave z roso mu nazdravljajo.

A meni še ni, da bi odprla oči,
le k tebi se nežno privijem,
k tebi, ki ti že sonce prebuja moči

in roka tvoja se dotakne me,
boža muce nežne dlačice,
potopi v mehkobo se grmička.

Je prelepo, da naprej še spala bi!
Sokovi sladki ustnice odpro,
v globino te užitka zvabijo…

Življenje kakor reka,
teče svojo dolgo pot.
Spremljajo nas anekdote,
spomini srečni vse povsod.

V njem je vse preveč poti,
le ena tista prava.
Ko se zaljubiš vanj,
je zame kot splet sanj.

Te sanje v srcu se rodijo,
poneso te v svet in iluzijo.
Življenje svojo pot ima,
ki je posuta s srečo za oba.

Ivi Bohorč

Sredi zelenega morja
se je raztrosil dan,
ki vabi na ples darov.

Cvetje brsti po svojih sledeh
in igre barv mu dajejo popolnost
globoke magične svetlobe.

Zlog za zlogom je sonce
sprejemalo sijoče besede vase
in poduhovljeno svetilo v širjave,
vpletalo in razpletalo globoki glas
vetra in ga vtiralo v zibajoče
vrhove mladih borov.

Si kot roža , ki ne oveni,

kot sonce, ki se smeji,

kot sreča, ki te obdaja,

z vso svojo ljubeznijo nas opaja.

Roko podaš, ko je hudo,
Odženeš tisto kar je slabo,
Je dobrota redki zaklad,
S srcem ga je potrebno nositi znat.
Toplino, ki jo daješ ti,
Na svetu občuti malo ljudi,
Iskrena ti hvala za vse lepe dni.

Družina se zbira,
Angeli hitijo,
Najboljše za rojstni dan ti želijo.

Videla sem izmučenega možakarja,
bolj žalostnega človeka brez nasmeha.
Nihče ne bi mogel točno vedeti,
kaj se mu je v življenju zgodilo.
Mogoče je izgubil svojo ženo
in je ostal sam. Bil je obvladano nesrečen.
Njegova žalost se je ujemala z izrazom
bolečih zarez in od nespanja udrtih oči.
Bil je bolj nevljuden kot vljuden.
Zdelo se mi je, da je nekakšen samotar,
zavrt in nezaupljiv in da se ne želi pogovarjati.
V rokah je imel majhno bodičasto živalco.
Držal jo je s takšno nežnostjo v rokah,
da sem takoj videla, da bi jo rad udomil.

Usedla sem se pod košati kostanj.
Svečniki so goreli in se bahavo zibali
vsi polni dišečih cvetov in medu.
Bila sem vpeta v tkanje tistih belih nitk
in majhnih biserov, ki so se svetili zame
visoko tam zgoraj, nekaj korakov
oddaljeni od bledih zvezd.

Plezala sem navzgor po drevesu
in zlezla do zakladov neba, ki sem jih
gojila v otroških sanjah in svojih domišljiji.
Hotela sem videti kraj, kjer spijo zvezde,
kjer sonce podnevi spušča na zemljo
zrna pšenice in kite zelenja,
ki se razcvetijo v cvetove.

Vihar življenja tebe je odnesel
Na hrib visoki, kje z višine slavne
Ne vidiš, ne zaznaš višave prave
Te, ki v resnice svet te pelje.

Omamljen, od zraka sladkega moči in vlade.
Ponosno mimo mene se sprehajaš.
Ljubezen je zradirana ponosom.
Nežnost je poteptana ciničnosti kopitom.

Dal dušo svojo ti v oklep betonski.
Čustva potlačil, zdaj umetno srečen.
V obleko vzvišenosti oblečen
Pozabljaš, da tukaj nič ne večno.

Oprosti mi, ker jočem zaradi tebe,
v prihodnosti, ob sebi, vidim le sebe,
oprosti mi, ker jočeš zaradi mene,
kar nima korenin, ovene, umre.

Poglej me v oči,
da bom videl kdo me gleda,
predolge so noči
in ti, preveč si bleda

Zanosno:
krize je konec,
odprite okna,
nastavite mreže
proti komarjem,

podjetno:
sperite prah
iz grl,
da boste peli,

prepričljivo:
krize je konec,
tu je novo življenje,

Ko gledam nazaj,
ne vidim naprej
in zdi se,
kot, da nič ne mine.

Ko k zmagi hitim,
le poraz doživim,
kot neviden magnet,
nesrečo privabljam.

Še zmeraj sem isti,
večno bom tisti,
ki ne more dojeti,
ne zmore sebe razumeti.

Pozno v noč je.
Na nočni omarici mi gori lučka
skupne preteklosti.
Košarica svetlobe z zelenim
senčnikom upanja.
Poševno, svečano.
Znamenje nekega srečnega dneva –
enega izmed mnogih.
V tišini mi utripa srce.

Prikličem si v spomin
nerazložljive skrivnosti.
Kresnice in usedline bivanja.
Stvari, ki me še vedno razveseljujejo
in stvari, ki sem jih odrinila iz zavesti.

Da čutil dih bi demonske bližine,
razkril skrivnostni svet in smrt ukanil,
kleče pred tronom Luciferja planil
sem v brezno greha, sladke bolečine.

Kot lačni jastreb kljun v meso zarine,
sem s sokom tvojim se pojil in hranil,
se tvojih ustnic vlažnih nisem branil,
ko so razkrile pot mi v globočine.

Si v venerinem gaju me ujela,
strastno me prisesala med obline,
razgaljena si blagoslov sprejela.

Edina slast, ki moram ti ustreči,
iskanje večno, ki vedriš duha mi,
opojna reka, tiho me omami,
spet sanjal bom o izgubljeni sreči.

Ovlaži usta mi izvir kipeči,
studenec bistri med gorami,
ko nežno žuborenje me predrami,
naj čutim tvoj dotik, hladno roseči.

Medtem ko rasteš v tok srditi,
utiraš divjo pot si do ravnine,
strastno razliješ v svet se čudoviti.

Kot gorski potok,
ki čez skale žubori,
kot oblak nevihtni,
ki s soncem se bori.

Kot ocean globoke,
posejane z biseri,
kakor nebo široke,
takšne, tvoje so oči.

Lepa si,
iz tvojih
toplih oči,
življenja ogenj žari.

Mehka si,
v tvojem
iskrenem srcu,
se dobrota iskri.

Tista si,
ki v tvojem
objemu začutim,
da ljubezen živi.

Visoko je na Gori,
tiho, kot v sanjah,
samota je v prepadih,
minili so napori.

V daljavo niča,
se spomin umika,
zadaj ni Boga,
spredaj ni hudiča.

Ni dlake v pomenu,
gora je brez skal,
v srcu je planina,
Gora po imenu.

Z otožnostjo v srcu
sem vstopila v žaro pepela,
da bi mi kri obudila
mrtva kavka,
ki me je krmila s pesmijo.

Ko se je njeno petje uglaševalo
in narahlo šumelo po strunah vetra,
sem umirala v jasminovem cvetu.
Bila sem kakor metež bela,
ko je sova skovikala kavki.

Hodila sem na vrt
in zdravila trpljenje ptice.
Ptica mi je prirejala koncerte,
a ni mogla dočakati,
da bi jaz pela njej.

Smeh, ta izvir dobrote,
ne zna vsakdo deliti,
drugim voljo povrniti.

Veliko skačeš, se podiš,
vse, da pozornost ti dobiš,
zdaj pozornost si pritegnil,
široko se nasmehnil.

Hvala za trenutke sreče,
naj bo tvoje srce še naprej tako ljubeče.

Med sabo tkemo male resničnosti
in paramo konopce laži iz časovne mreže.
Konopci se raztapljajo in zlivajo v čas prostora.
Čas se razrašča v drevo, ki je doseglo
v višino in širino sedmero vej.
Te segajo iz sedmerih korenin v sedmero dimenzij.
Tam kozmičnega božanstva po človeško ni.
Je samo odsev ukrojenosti –
minimundus hrepenenja odspodaj,
ki z raketami riše premice iz izsušenega spomina,
iz arhitekture prostora v arhitekturo brezprostorja,
kjer je tudi zastor, ki ne ločuje
utopije od parjenja brezčasnosti.

Cez vse te hribe, reke in goscave
v vseh nas je mavrica
ki se iz dneva v dan
siri po tlesu.

Kako lepo je vse, vsi smo eno
obleceni v harmonijo
Gledas me v oci
...in skupaj isceva mavrico

Zazivimo brez vsakih predsodkov
polni mavrice,harmonije,psihadelije
na obrocih paranormalnega
in kako lepo je
gledas me v oci
...in skupaj riseva mavrico

Vse stvari nosijo s seboj voljo.
Brez volje ne bi bilo ljubezni.
Človek gleda v mogočno raztrgano nebo,
ki kaže vesoljske pošasti postaranega duha,
bolestno sladko, zvonko piskajočo kamenino,
pomešano s plini vesoljnih meglic
in inteligentno motivacijo svetlobe.
S prostim očesom lahko v daljavah opaziš
neverjetne presenetljive, pretresljive oblike
jurskega sveta, kamene dinozavre s stražarjevim očesom.
Kot mesečniki plavajo po univerzumu,
ki ga je produciral darovalec imunskega sistema človeku.

Ljubezni ni več, je le strah preteči;
iz stihov mračnih pesem se prebuja.
Ljubiti bolj kot pesniti je nuja,
a muze slišijo moj glas proseči.

V temi osamljen iščem grad svetleči,
deželo čarno, ki duha obuja,
kraljestvo čudovito, kjer ponuja
lepota večna v luči se slepeči.

Božanska tam odmeva melodija,
Parnas v meglici se krasi bleščeči,
v višavah sončnih svoj zaklad razkrija.