Edina slast, ki moram ti ustreči,
iskanje večno, ki vedriš duha mi,
opojna reka, tiho me omami,
spet sanjal bom o izgubljeni sreči.
Ovlaži usta mi izvir kipeči,
studenec bistri med gorami,
ko nežno žuborenje me predrami,
naj čutim tvoj dotik, hladno roseči.
Medtem ko rasteš v tok srditi,
utiraš divjo pot si do ravnine,
strastno razliješ v svet se čudoviti.
Srebrni lok, bregovi bolečine,
edina pot, ki moram ji slediti,
da čutil dih bi demonske bližine. |
Venec -V-
Prispeval/a: Ajda dne sreda, 8. november 2006 @ 23:39 CET
studenec bistri med gorami,
ko nežno žuborenje me predrami,
naj čutim tvoj dotik, hladno roseči.
Srebrni lok, bregovi bolečine,
edina pot, ki moram ji slediti,
da čutil dih (bi) demonske bi bližine.
Slavospev reki..ocitno je v tvojem vencu se pesmi... prelepo kot znas....
lp, ajda