Naslada kužna, nimfa iz globine,
ki blaznost bolna te je porodila,
me čaša tvoja s strupom je opila,
obudil spet skeleče sem spomine.

Prekletsvo greha, zlo nikdar ne mine.
Ko ruša hladno truplo bo pokrila,
še vedno duša sama bo blodila,
nikdar čutila več ne bo topline.

Nikoli rešil se ne bom te more,
zaman odmeval je moj glas roteči,
zdaj vem, da suženj strašne sem pokore.

Nikoli sanjal več ne bom o sreči,
zaman sem upal, v mraku čakal zore,
jetnik sem tvoj, o vest, kragulj grozeči.