|  Mehko ugreza moj se korak
v voljna tla z mahom prekrita,
z rjavo odejo iz iglic ovita.
Gozdna mehkoba vzdrami milino srca…
objemam smreke stoletne,
njih krošnje visoke
zaprejo moj mi pogled do neba.
Spokojno je – jesen je že.
Otožna ptičev pesem je,
iz daljave šumenje vode sliši se;
vode, ki odnaša…
vode, ki prinaša – mir v srce.
Jesen v meni je!
In hkrati zima in pomlad
in poletje z iskrečo se strastjo…
V meni je Vse… in jaz del Celote sem te!
In ko noč razgrne preprogo blestečo,
globina neba se spusti mi v srce;
gledam vesolje in z bistvom začutim:
V meni je Vse… in jaz del Celote sem te!
|
NE ZAMUDITE
Spokojnost jeseni
Prispeval/a: Lea7 dne ponedeljek, 13. november 2006 @ 21:18 CET
Všeč mi je, kako znaš slikovito opisati svoje doživljanje narave in tvojo povezanost z njo.
Lep pozdrav
Spokojnost jeseni
Prispeval/a: danaja... dne torek, 14. november 2006 @ 12:32 CET
Lea7, hvala!
Vesela sem, da ti je bila pesem všeč.
Res imamo lepo jesen, z vsem bogastvom, ki nam ga daje - zunaj in znotraj.
S pozdravi,
Danaja
Spokojnost jeseni
Prispeval/a: sonceživljenja dne torek, 14. november 2006 @ 13:08 CET
mmmmmm…. Sedim v pisarni, a kar čutim prešernost in melodijo miru, ki veje skozi tvojo pesem….
Vonj smrekove smole z grenko sladkim vonjem razraščajočega mahu, ob žuborečem potoku, v katerega svoje zaspano vejevje namaka grmičevje, njihov spanec pa že krasijo pomrznjene kapljice, ki se razraščajo v zimsko pravljico.
Res si del čudovite celote!
Mnogo lepega
Darinka
Spokojnost jeseni
Prispeval/a: danaja... dne četrtek, 16. november 2006 @ 07:57 CET
zdaj si ti mene ponesla v gozd. Tvoje besede so tako barvite in žive, da že komaj čakam, da jo res mahnem ven.
V pričakovanju tvojih pesmi te pozdravljam,
Danaja
Spokojnost jeseni
Prispeval/a: Miran Zupančič dne petek, 17. november 2006 @ 15:04 CET
"V meni je Vse...in jaz del Celote sem te!"
Kakšne dvig osebnosti, ki se je v teh besedah dvignila v stanje višje vesolje zavesti. To je to genialno, zavedanje višjega jaza-duše-vesoljne zavesti. Te besede so res odraz mističnega stanja, kjer se staplja subjekt in objekt v eno, da je to doživetje enotno.
Človeka lahko imenujemo genijalnega, če živi v zavednem odnosu z vesoljem. Genialnost je torej božansko v človeku. Genialnost je v bistvu IDEJA, ki se ji duhovno prebujeni zelo približa, povprečno-"speči" človek pa le malo; prvi se ji hitro bliža, drugi pa se ji bliža šele proti koncu življenja.
Zato človek, ki mu pripisujemo genialnost, je samo tisti, ki že spoznava ter drugim odpira pogled. Tako morejo drugi potem videti z njegovimi/njenimi očmi, kar dokazuje, da so bili samo pred vrati. Tudi povprečen-speč človek lahko z vsem posredno v nekakšen odnos; njegova ideja celote je sicer polna slutenj, ne more pa se z njo istovetiti. Pač pa lahko podoživlja to istovetnost ter tako dobi celotno sliko. S svetovnim nazorom se lahko naveže na vesoljstvo, z izobrazbo na podrobnosti; nič mu ni docela tuje in z vsemi stvarmi na svetu ga veže simpatija.
O vprašanju jaza in božanske duše, v sebi nam zelo lepo povedo naslednje besede: "V začetku je bil svet Atman v podobi človeka. Ozrl se je naokrog: videl je le sebe. Tedaj je vskliknil: To sem jaz! Tako je nastalo ime Jaz - Zato praviš še dandanes, če te kdo pokliče: To sem jaz! in šele nato imenuješ svoje drugo ime."
( Brihadaaranyaka-----Upanishad.)
Lep pozdrav in vse dobro,
Miran.
Spokojnost jeseni
Prispeval/a: danaja... dne ponedeljek, 20. november 2006 @ 11:15 CET
Prišli smo iz enosti. In zdaj se z zavedanjem Jaza spet vračamo v enost.
Danaja