Usedla sem se pod košati kostanj.
Svečniki so goreli in se bahavo zibali
vsi polni dišečih cvetov in medu.
Bila sem vpeta v tkanje tistih belih nitk
in majhnih biserov, ki so se svetili zame
visoko tam zgoraj, nekaj korakov
oddaljeni od bledih zvezd.

Plezala sem navzgor po drevesu
in zlezla do zakladov neba, ki sem jih
gojila v otroških sanjah in svojih domišljiji.
Hotela sem videti kraj, kjer spijo zvezde,
kjer sonce podnevi spušča na zemljo
zrna pšenice in kite zelenja,
ki se razcvetijo v cvetove.

Žvrkljala sem tišino in globoke misli v duši.
Bila sem samotna deklica v višinah.
Brez strahu pod naklonom neba.
Plezala sem brez slutenj, navzgor
in navzgor med nemirne cvetove,
do belo predpasanih rajskih vrat.

Ko sem bila dovolj visoko,
sem bila prepričana,
da sem pred nebeškimi vrati.
Le odriniti moram zapah in nebo
mi bo odprlo skrivnostne duri na stežaj.

Tam sem si našla majhno počivališče
med vejami, kjer je postajala svetloba
v senci toplejša in nebeško svetlejša.
Nikogar ni bilo tu, da bi si gledala
drug drugemu v oči. Bila sem sama.
To je bil najlepši vzpon v mojem življenju.
To so bila resnična vzvišena nebesa,
v drugačnih podobah, kot jih imajo svetniki.

Čutila sem neboječe radost višine, zračni raj.
Vzpenjala sem se brez slutenj o padcu.
Zaznala sem obisk veselega vetra v višinah,
bila sem visoko, najvišje od vseh občutkov,
za katerimi sem kdaj zahrepenela v življenju.