Ugrabljen iz niča,
da bi spoznal hudiča,
da spoznal bi tisto stran,
kjer umira se posran .

Rojen, da bi bil rolada,
spretnost, zvok in limonada,
da nihče, ga nima rad,
le obad, le obad.

Školjka iznakažena,
duša preobražena,
nikoli iz teme,
zavrženo seme.

Razum in vse norosti,
le navržene obresti,
za izgubljeni raj,
sorodstvo z Bogom,
po podobi, dota, ki boli.

Polbratstvo z Luciferjem,
dejstvo že pred Evo,
greh integriran davno v prah,
v katerega se vrača,
ki sebe imenuje človek.

V notranjem telesu se mi je prikazala
neslišna samota, ki je zdrsela skozme
in vžgala prijetno dišeči vonj.
Približal se mi je s patino spomina
in z neskončnimi pogledi veselja
pod sončno pečino, kjer se sprehaja
moje golo telo s pahljačo mrzle kože.

Zbudi se iskra iz dolgega spanja.
Nagovorim jo z razpokanim telesom
in cvetlice iztegujejo roke iz mene.
Med vrtinci sončne luči, kjer ima sleherni
gib svoj prostor, blagoslovljen s hranili,
se dviga vzgon rasti in mu pokajo šivi,
ko se rešujem življenja, da bi živela.

Čelo, ob spremljavi klavirja -
žametni zven njega strun
me boža nežno prav do srca,

harmonija mehke melodije
ponese v neskončne me širine,
v globine temnega morja …

in kot neznanih daljav odmev,
še violina zapoje – srce moje
pa v bridkosti vztrepeta:

***

Ozri se v plamene ognja,
ki si jih pustil za seboj
in položi samo majhno iskro
na jezik otroka, ko boš klesal
in klical v njegovi oči
svoje vzhajajoče zahajanje,
samorazpiranje semena v sončni cvet.

Sestopajoče gibanje
se pretvori v horizont zvena,
po prvinah se plazi in liže sol,
dokler ne zaiskri in vzdihne,
stopničasto vezano na najvišje okrasje
rok, ki z igrivostjo ustvarjajo
nov lep in žareč svet drstenja.

Temni plašč razpela
noč je čez obzorje,
ne vem več: kje jaz sem
in kje je morje;

kar slišim,
glas je mojega srca,
kar slišim,
globine so morja;

sreče ni, ni žalosti,
ni bolečine, ne strasti…
le: Jaz sem -
in kot da me ni.

Samo dva koraka je treba stopiti
do sonca
do človeka
do konca

Ko hodim po drobnem pesku,
stopam po pesku, ki je moj,
in po cesti, ki je moja
in gledam pokrajino, ki je moja
in nebo, ki je moje
in Zemljo, ki je moja
in Sonce, ki je moje
in Mlečno cesto, ki je moja
in Vesolje, ki je moje.
Kot sem jaz tvoj
slehernik.

Samo dva koraka je treba.

Svoj mračni spev si divje mi zapela.
Kot kazen stvarnikova so zadele
pogledov tvojih plameneče strele
mi dušo, da ne bi več hrepenela.

Zakaj trpim, zakaj si me uklela,
zakaj pasti so tvoje me ujele,
zakaj so slutnje mračne me prevzele.
Preklet naj dan bo, ko si razodela.

Iskal luči sem, kjer sta kraljevala
tema in mrak, kjer tudi slep razkrije,
da smrt je, kar pred mano si skrivala.

Sem losos. Živela sem v oceanu.
Zaganjam se v nasprotni tok reke.
Prinašam ribje misli k izviru.
Kričim vase in se zaganjam v zibelko.
Skakam po slapovih navzgor.
Kakor nora se upiram.
Moč popušča.
Upiram se oviram.
Diham zračni tok reke,
ki kljubuje moji moči.
Sem riba brez imena.
Pod slapom izvira umrem.

Ti si kakor srečna zvezda,
ki mi kaže pravo pot,
ti si kakor angel,
ki me spremlja vsepovsod.

Zato tvoj smeh in jok,
bo tudi moj,
ko boš ti z menoj.

Kje si deklica črnih las in globokih oči?
Iskrivega nasmeha ljubezen,ki v tebi spi.
Počiva tvoja duša v naročju večernih zvezd
Nemirna kot veter te življenje nosi zdaj
Pojdi naprej nikoli ne oziraj se nazaj.

Le potuj, potuj po življenju draga moja
Naj ti večno sije sonce na tej poti
Prepričana vase,naj te nobeden ne moti
Ponosna bodi vedno in vsepovsod
Tudi takrat,ko bo noč in polno zmot.

V puščavi
sem videl pošast,golo zver,
čepela je na tleh,
v rokah je držala srce
in ga žrla.

Se prileže?sem vprašal.
Grenko je-grenko,je odvrnila
Pa vendar mi tekne,
zato,ker je grenko
in ker je moje srce.

Stephan Crane

Uleže se v morje sonce žareče,
dlan nežna lepoto ljubezni tke,
ko češeš mi moje dolge lase.

V ugodju naročja predam se vsa
le čutenju dotika tvojega,
že predem kot mlada mačkica.

Ko razpiraš svilnate niti drhteče,
se v nje hrepenenje ujame noči
in dolg… roka tvoja poteg naredi…

začutim ga - globoko znotraj v sebi.
Le še čutim, mene več ni,
ko odjaševa v ritmu noči.

Prav čudno se mi zdi,
da diham skozi številna vrata
svojega telesa
in da beli polmeseci na nohtih roke
tipajo graciozne malenkosti
in drobne priložnosti,
ki cvetijo svojo safirno modro,
škrlatno cinober in beli bisus
na tkaninah travnikov,
z vtaknimi liki kerubov,
ki ohranjajo nebesne zapise.

Tako je, kakor da bi legla na zemljo
in sanjala sama vzvišenost sonca
in vse njegovo veselje v majhni nebeško
modri spominčici z nežnim leskom.

Kaj o Njemu sploh veste?
O Njegovem življenju?
So bile mu zveste, nezveste?
O Njegovem trpljenju?

Kaj vas sploh briga?
Je pil šnops ali vino?
Njemu več ne miga,
glavno, da štukal je slino...

Spal je na mrazu,
v beli, boleči zmrzali,
v hladnem so gazu
vsi ga po vrsti psovali...

Kako mehko te čutim,
ko objamem tvoje gladko telo.
Takrat res, nič ne slutim,
pri tebi sem, dobro mi je, in stran gre zlo.

Sem ti že povedala,
kako sem se imela danes?
Sem te vprašala,
kakšen je bil moj spanec?

Kakšne so bile to noč moje sanje?
povej mi? ti je lepo?
ko me opazuješ noč za nočjo?

*
* *
* * *
Šepet morja...
me duša ponese tja…

hitim čez temno kopreno noči,
ob spremljavi krikov ptic nočnih
si do obale utiram poti;

tu svoji prisluhnem tišini
in bučanju morja.

* * *
* *
*

Sklonila sem glavo,
začela jokati,
trdne udarce življenja jemati -
za otroke se žrtvovati.

Oni so duša,
moje srce,
oni so moje žuljave roke.

Z dneva v dan se trudim,
da bolje bi živeli,
da srečo zase bi imeli,
da bi jim ne bilo hudo,
kot je meni to bilo.

Iskal lepoto sem, ki sen jo krije
v vrtovih spečih, kjer je domišljija
edina spremljevalka, ki razkrija
podobo, ki iz neder njenih klije.

In ko se razbohoti in razlije
v svetlobi sladki nočna melodija,
še bolj škrlat čarobni me ovija,
še bolj me plašč iz pravljic tkan prekrije.

Sel črni dvigne se, pošast krilata,
še preden čarna me je moč objela,
odprla si samota moja vrata.

Potlej pa me silno zgrabi,
strašansko grdo stiska,
vrat moj davi,
grize v želodec,
nekajkrat udari,
skozi hrbtenico,
v možgane,
odvibrira,
pa tornado
čez vse ude sproži,
podivja,
trga, dviga,
v vrtinec,
zmelje vse,
da vse izgine,
vse se ziblje,
kmalu bo predaleč.

Čim prej povej
veselo mi novico,
na konec daj
klicaj ne piko,
da ne želiš me,
niti kot polico,
ki nanjo postavila,
bi svojo sliko.

Naj srce te
moje ne skrbi,
ne bo umrlo,
dokler v njem si ti,
preženi me iz raja,
kakor vse so do sedaj,
med nama je ograja,
pošlji v pekel me nazaj.

Ivje bo prekrilo listje,
ki šumelo je pod nama,
te noči, umrlo je poletje,
iz lune tekla je omama.

Drhtele so ti roke,
ko božala, si skozi strah,
brat užitek, ti je nihal boke,
dvome je presipal v prah.

Vrhunec ivje bo prekrilo,
solze vzelo je nebo,
vzdihe drevje je popilo,
ni jih slišalo oko.

Ko v tišino
zvonovi zazvonijo,
oglasi se prepad,
brez dna,
v dihanje
užitek se prikrade,
v tebi sem,
ti moja vsa.

Ko divjava
proti jutru,
časa ni
in zvonca ne,
iščeva se,
lepiva, drhtiva,
konca ni,
nebesa le.