V notranjem telesu se mi je prikazala
neslišna samota, ki je zdrsela skozme
in vžgala prijetno dišeči vonj.
Približal se mi je s patino spomina
in z neskončnimi pogledi veselja
pod sončno pečino, kjer se sprehaja
moje golo telo s pahljačo mrzle kože.
Zbudi se iskra iz dolgega spanja.
Nagovorim jo z razpokanim telesom
in cvetlice iztegujejo roke iz mene.
Med vrtinci sončne luči, kjer ima sleherni
gib svoj prostor, blagoslovljen s hranili,
se dviga vzgon rasti in mu pokajo šivi,
ko se rešujem življenja, da bi živela.
Nekaj nepojasnjenega je planilo vame
kot val ob skalnato čer in napolnilo reže
z obiljem hrepenečih snovi. Z rojem
s svetlečimi čebelami, ki nosijo med.
Nočne ure so se mi vrtele kot zlato kolo.
Bila sem sama in ustnice so gledale iz skale
in se nahranile s slino koprnečih luninih sanj.
V notranjem telesu se mi je prikazala
