RAZMIŠLJANJE, KI NE POTREBUJE POTNEGA LISTA

Kaj pomeni pisati pesem? Pesem nastane v tišini s prenašanjem misli na papir. Pesem ti narekuje nekdo tretji, ki te opazuje odznotraj. Nikoli nisi to ti, ker ti nisi nikoli celota svojega duha. Ta tretji znotraj tebe te zreducira na čutno, dokler ne najde duha v tišini, v kateri prebiva in sproži pesniški proces čutenja in mišljenja.

Pisanje se zavezujoče začenja z ljubeznijo. Pesnik se zazre v nebo, v kozmos ko odkrije svojo neutemeljenost, svojo praznino. Ljubezen priteka iz metafizičnega sveta. Pesnik živi svoje življenje kot idejo. Najvišja karizmatična oseba pesnika je njegova muza, prek katere obnavlja svet, vero, ljubezen in vest. Pesnik prek svoje muze govori resnico.

Z odsotnostjo središča v beli lisi, iz kroga ničle se pesnik poda na neskončno odisejado v vesolje. Tam išče odseve, resonance, zrcaljenje, analogije. Edina njegova zavest je v gibanju, prepletanju, plezanju po mrežah in nitih, ki se velečejo skozi prostor in čas. Človek je odsev odseva v vesolju z vračanjem in ponovnim vstopom v sistem. Odpravi se na preučevanje molekularne logike žive snovi. Gre za razmisleke na izvenorbitalnih ravneh, za novo nastajajočo zavest.

Pojavlja se vprašanje ali je posamezna beseda, posamezna vrstica ali verz lahko večji ali močnejši od celotne pesmi. V eni besedi, v enem samem eliptičnem stavku lahko dobimo več kot smo pričakovali. Bralec nato bere pesem naprej in pesem se vrača sama vase. Pesnik lahko pove v pesmi več kot je hotel povedati. Pesem zapustit pri bralcu občutek, da bi se na koncu pesmi tudi sam pod pesem podpisal. Ne samo to, pesem naj bi bralcu omogočila , da se mu zasveti preblisk, da bi pesmi še nekaj dodal.

Vsaka pesem je tudi genetika, ki jo sestavlja dedna snov, ki si jo je bralec utelesil oziroma »udušil« kot simbolno logiko in čustvo, ko je bil njegov glas molka zaprt v ječo. Pesem je sestavljena iz zidakov, iz katerih je sestavljen njen življenjski genski material. Čustva pesnika so encimi, ki omogočajo presnovo genetskih snovi. Encimi operirajo kot metafore med verzi, vnašajo šumenje, valovanje, vibracije in delujejo kot Hi-fi glasba.

Svet je grozljiv, umazan, klavrn in gnil. Kaj bi imeli, če ne bi imeli poezije? Pesem gleda lepoti v oči. Sooča nas s tišino in tistim, kar bi želeli biti ter tistimi koprnenji, ki bi jih želeli živeti. Pomaga nam, da odrastemo iz nezrelosti zemeljskega bitja v eterično snov, ki živi sama zase. Poezija odpira horizonte, ki človeku dajejo vedeti, da sta kozmos in njegov majhen svet totalnost. Kozmos živi v človeku z razpršitvijo svojih majhnih delcev v tišino, kjer se rojevajo novi svetovi in nove vizije.

LP Tatjana

[ Odgovori na to | # ]