Prav čudno se mi zdi,
da diham skozi številna vrata
svojega telesa
in da beli polmeseci na nohtih roke
tipajo graciozne malenkosti
in drobne priložnosti,
ki cvetijo svojo safirno modro,
škrlatno cinober in beli bisus
na tkaninah travnikov,
z vtaknimi liki kerubov,
ki ohranjajo nebesne zapise.
Tako je, kakor da bi legla na zemljo
in sanjala sama vzvišenost sonca
in vse njegovo veselje v majhni nebeško
modri spominčici z nežnim leskom.
Vdihujem krilato avro vonjav,
medtem ko lističi rož molčijo
in rišejo vame tišine, ki mirujejo.
Vidim jih in tipam z vsemi deli telesa,
čutim kako se odpirajo lističi rožam
in jaz nikoli ne morem doseči
tal travnika v njegovi višini.
Ne morem polzeti po kapljah
v stebla, cvetove in njihov pelod.
Ne morem tako široko
razpreti oči proti soncu.
Ne zmorem takega dihanja
in zibanja v vetru, čutiti plapolanja polj
in nimam tako prazničnega oblačila,
da bi se udeležila slavja tako veselega
praznovanja v življenju cvetlic.
Vsa sem zakopana v okove kože
in ne morem ven iz svojega lubja,
da bi občutila središče sveta
v listih razcvetelega gostoljubja rož,
ki so sestopile s svojimi svetlimi lasmi
iz neskončno oddaljenih svetov.
Kako rada bi vstopila v dišeča barvna
prepletanja in polzenja čudežnih rož mogot
in dosegla magmo svojega prerojenja.
Prav čudno se mi zdi,
